Viktor Tomazin je že kot otrok z dedkom hodil na tržiško železniško postajo po filmske kolute. Bili so zapakirani v zaboje, težke okoli 40 kg, povprečen film je bil na šestih kolutih.
V tem času so filmi v Tržič prihajali z vlakom, kasneje je Kinopodjetje Kranj filme dostavljalo z rednimi avtobusi oz. kombiji in osebnimi avtomobili.
Prav tako je opremljal vitrine z informacijami o novih filmih. Stale so na 10 do 15 lokacijah v mestu in okolici. Po spominu sta bili dve pred vhodom v kino, dve v Partizanski ulici, dve na Trgu svobode, dve na Ravnah, dve v Bistrici, pred zgornjim vratarjem Peka, na Koroški cesti … Napise s podatki o filmu je napisal na steklo, dodal jim je fotografijo, kasneje so vse to nadomestili plakati. Vse reklamno gradivo je v Tržič prišlo skupaj s filmskimi koluti.
Viktor je opravljal tudi delo operaterja. Upravljal je s težkimi projektorji na litoželeznih nogah, pritrjenimi na beton. Rokovanje z aparaturo je bilo komplicirano, terjalo je veliko pozornosti. Oddajale so veliko vročine, bilo je kot v peči. Če se je celuloidni filmski trak ustavil, se je vnel v par sekundah. Nad vsako napravo je bil dimnik, ob vsakem še gasilni aparat ter vodno korito s cevjo. Filmska predstava je potekala preko obeh projektorjev, ki sta izmenično vrtela kolute. Marsikaj je šlo lahko narobe. »Filmoljubi« kinooperaterji so si za spomin znali odrezati kar kos traku. Tržič, kot manjši kino, je filme dobil, ko so se ti odvrteli v večjih krajih. Večkrat je prišla že precej oskubljena varianta. Enako je bilo, če je operater zamešal vrstni red kolutov. Če projekcija ni potekala, kot je treba, je dvorana oživela. Občinstvo je žvižgalo, komentiralo in zabavljalo čez operaterja. Obnašanje med kino predstavo je večkrat komentiral Tržiški vestnik. Najbolj je opozarjal na pogovarjanje med filmom, komentiranje prizorov, moteče je bilo napovedovanje zgodbe s strani tistih, ki so film že gledali. V spominu sogovornikov so ostali živahni vojaki iz nekdanje vojašnice v Križah, ki so obiskovali kinopredstave. Nihče pa se ne spomni, da bi koga vrgli iz dvorane. Kot dodaja Riko: »Razen, ko sem šel na predstavo kljub prepovedi staršev in je razjarjena mama prišla pome. Takrat me je biljeter Janez Hladnik hočeš nočeš moral poklicati iz dvorane.«
Težko bi omenili vse sodelavce kina, v nadaljevanju bomo našteli tiste, ki so se jih spomnili naši gostje. Direktor kina je bil Anton Sedej – Hruška. Takratni otroci se ga spominjajo po tem, da jim je večkrat podaril kakšen filmski plakat. Prodajalka kart je bila Helena Haložan. Omenjena sta bila edina redno zaposlena v kinu, vsi naslednji so bili honorarni delavci. Karte sta kasneje prodajali še Ljudmila Tomazin in Jožica Slapar. Filme sta vrtela Franc Teyrovsky in Vinko Tomazin. Biljeterji so bili Jelko Hladnik, Ivan Japelj – Žanko, Janez Šmitek in Jernej Jezeršek. V obdobju Kinopodjetja Kranj je bil direktor Ivo Trilar, vodja filmskega programa Ana Bešter, dolgoletni operater v tržiškem kinu je bil Lojze Intihar.
Čisto za konec omenimo še primer, iz katerega razberemo priljubljenost kina v Tržiču. Kot že omenjeno, naj bi kino v Tržiču prenehal z delovanjem leta 1998. Leta 2004 je bila v Gorenjskem glasu objavljena anketa. Vprašanje se je glasilo: Ali bi spet hodili v kino v Tržiču? Pri tem je 61 % anketirancev odgovorilo pritrdilno, 32 % pa negativno. Iz tega lahko zaključimo, da je tržiški kino še leta potem, ko ni več deloval, ostal priljubljen med Tržičani.
