Za ljudske univerze je leto 1959 pomenilo veliko prelomnico. Potreba po strokovnem in načrtnem izobraževanju odraslih ter ustrezna zakonodaja sta jim omogočila, da so se preoblikovale v poklicne ustanove, ki so imele možnost ponuditi udeležencem verificirane programe s pridobitvijo javnih listin. Hkrati so ljudske univerze v Sloveniji preimenovali v delavske univerze, ki so običajno združevale več manjših ljudskih univerz.
Na pobudo Zveze sindikatov in Zveze kulturnih društev Svoboda je 3. 12. 1959 nastala Zveza delavskih in ljudskih univerz, v katero je bilo vključenih 48 delavskih in 14 ljudskih univerz ter en zavod za izobraževanje odraslih. V Mariboru so najprej ustanovili Okrajno delavsko univerzo. Njen prvi upravnik je postal Branko Pungartnik. Nato so ustanovili namesto številnih ljudskih še tri delavske univerze: Delavska univerza Tabor, Delavska univerza Tezno, Delavska univerza Center in Delavska univerza Maribor (poimenovane so bile po takratnih mariborskih občinah). Delavska univerza Maribor – Center s sedežem na Gosposki ulici se je leta 1962 preimenovala v Delavsko univerzo Jože Hermanko Maribor. Leta 1963 so se DU Jože Hermanko Maribor, DU Maribor – Tabor in Propagandno servisne službe DU Maribor združile v samostojni zavod za izobraževanje, imenovan Delavska univerza Maribor. Združeni Delavski univerzi Maribor se je leta 1966 pridružila še DU Maribor – Tezno. Po letu 1965 je enotna Delavska univerza Maribor svojo dejavnost razdelila na področja družbenega (Center za družbeno izobraževanje), splošnega (Center za splošno izobraževanje) ter strokovnega izobraževanja (Center za strokovno izobraževanje) in Osnovno šolo za odrasle (od 5. razreda naprej).
Na Delavski univerzi Maribor so bili v šolskem letu 1964/1965 odprti prvi trije oddelki osnovne šole za odrasle, ki so bili posebej financirani in leta 1966 je bila v okviru Delavske univerze Maribor ustanovljena osnovna šola pod vodstvom upravitelja Janeza Arsenjuka, kar je pomenilo razširitev dejavnosti DU Maribor. Osnovna šola za odrasle je omogočala pridobitev temeljne izobrazbe vsem, ki v času rednega šolanja niso končali osem razredov osnovne šole.[1]
Značilno za prva leta DU Maribor je bila množična udeležba na predavanjih, namenjenih najširšim krogom prebivalstva (šole za starše, potopisna, zdravstvena in druga predavanja, filmske predstave in razstave). Tako so v prvih desetih letih delovanja DU Maribor zabeležili okoli 100.650 udeležencev razstav in filmskih predstav (teh je bilo 845). Pod vodstvom Jurija Lučovnika je delovala Propagandno servisna služba DU, ki je izposodila preko tisoč filmov in izdelala veliko število učnih pripomočkov.
Od leta 1974 so na Delavski univerzi udeležencem jezikovnih tečajev izdajali verificirana potrdila za vsako zaključeno stopnjo, ki jo je odobril republiški sekretariat za prosveto in kulturo. Do začetka devetdesetih let so bili edina pooblaščena ustanova, ki je lahko izdajala potrdila o aktivnem znanju nemškega, angleškega, francoskega in italijanskega jezika. Število udeležencev na Delavski univerzi je z uvajanjem novih oblik izobraževanja nenehno naraščalo. Pojavile so se težave s prostori, zato je Delavska univerza konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let v času, ko je DU Maribor vodil Martin Učakar (direktor Delavske univerze v letih 1969–1972 in 1976–1980), redno gostovala na OŠ Antona Aškerca (po letu 1972/1973 OŠ bratov Polančič) in OŠ Ivana Cankarja, v dveh dvoranah Doma družbenopolitičnih organizacij in občasno v vseh dvoranah krajevnih skupnosti. Leta 1973, v času, ko je Delavsko univerzo vodil Darin Hasl (direktor 1972–1976), je uspela rešiti prostorsko vprašanje. Skupščina občine Maribor je s podporo predsednika Vitje Rodeta soglasno sklenila, da preda Delavski univerzi Maribor celotno stavbo na Maistrovi ulici 5 v upravljanje in uporabo. V upravljanje pa je dobila tudi po vojni zgrajeno stavbo na Prešernovi ulici.
Leta 1979 je začela delovati na Delavski univerzi avtošola, ki se je v 80-ih letih razvila v eno največjih in najuspešnejših avtošol v Mariboru. Avtošola, ki je delovala v okviru zavoda skoraj štirideset let, je leta 2008 morala prenehati z izobraževanjem kandidatov za voznike, saj je spadala v tisto izobraževalno področje, ki je prinašalo finančno izgubo in ga brez javne finančne podpore ni bilo več mogoče izvajati.
Delavska univerza je oktobra 1989 uvedla sistem izobraževanja po programu REFA (Reichsausschuß für Arbeitszesitermittlung), ki je nastal leta 1924 v Nemčiji, kot organizacija za oblikovanje dela, organizacijo in razvoj podjetij. Pripravili so ga skupaj s partnerjem iz takratne Zvezne republike Nemčije in v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije. Delavska univerza Maribor si je pridobila licenco za izvajanje izobraževalnih programov v podjetjih ter licenco za izobraževanje učiteljev. Ustanovljena je bila tudi REFA zveza Slovenija s sedežem na Delavski univerzi Maribor. Predavatelji so bili predvsem tuji strokovnjaki, zato je bilo potrebno poskrbeti za prevajanje in izdajo ustrezne strokovne literature.[2]
Delavska univerza Maribor je od ustanovitve leta 1959 sprejela več kot 500.000 udeležencev izobraževanja. Najugodnejši je bil položaj takoj po ustanovitvi, kasneje so se razmere spreminjale. Po letu 1981 se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja srednješolsko izobraževanje za krajši čas preselilo v redne šole, delavske univerze pa se je opredelilo zlasti kot nosilke družbenopolitičnega izobraževanja. Obseg izobraževanja odraslih se je zmanjševal tudi na Delavski univerzi Maribor. Negativni trend se je ustavil šele leta 1983. Zaradi potreb po izobraževanju odraslih, izpopolnjevanju znanj, prekvalifikacijah in usposabljanju je prišlo do spoznanja, da brez specializiranih ustanov za izobraževanje odraslih ne bo mogoče opraviti vseh začrtanih nalog.[3]
[1] Melita Cimerman, Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza: sprehod skozi čas. Maribor, 2021, str. 20.
[2] Melita Cimerman, Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza: sprehod skozi čas. Maribor, 2021, str. 61, 100.
[3] 30 let delavske univerze Maribor, Delavska Univerza, 1989, str. 5–7.
