Leta 1889 se je morala metliška čitalnica izseliti iz prostorov, ki jih je imela najete v Makarjevi hiši na metliških Dragah. Odbor je še istega leta spet najel “bralno sobo” pri učitelju Schonbrunnu, kjer je bila leta 1865 čitalnica ustanovljena. Za sobo je odbor mesečno plačeval pet goldinarjev, veselice pa je od takrat naprej prirejala v posebej za to najetih prostorih.
Leta 1891 je bil 3. januarja na občnem zboru za predsednika zopet izvoljen Anton Navratil, velik narodnjak in pobratim Janeza Trdine. Bil je tudi šolski nadzornik in deželni poslanec. Metliški narodni čitalnici je predsedoval skoraj dvajset let.
23. decembra 1896 je bil na občnem zboru za novega predsednika čitalnice izvoljen posestnik Franjo Guštin iz Metlike. Ker je pristopilo v društvo v zadnjih letih veliko novih članov, je postala soba, ki jo je imela čitalnica v najemu pri učitelju Schonbrunnu, pretesna. Odbor je zato sklenil pogodbo z metliškim gostilničarjem Nikom Hranilovičem, ki je čitalnici odstopil štiri sobe v prvem nadstropju svoje hiše oz. v hotelu “Pri zlati kroni”.
V začetku leta 1900 so bile zopet predpustne veselice s plesom in šaljivo tombolo, na katerih je igrala mestna godba. Na drugem občnem zboru je bil za predsednika čitalnice izvoljen notar Janko Globočnik, ki je sestavil nova društvena pravila.
Leta 1901 je bila čitalnica naročena na devet časnikov in sicer na sedem slovenskih ter dva nemška, leta l902 pa je svojo ponudbo še razširila in naročila: Slovenski Narod, Domovino, Obzor, Mir, Agramer Tagblatt, Fliegende Blätter, Zvon, Zvonček, Wiener Journal, Dolenjske novice in zbirke Slovenska matica, Hrvatska matica ter Družba sv. Mohora.
V maju in juliju leta 1903 je čitalnica priredila dva izleta na Vinomer pri Metliki. Obeh izletov so se društveniki udeležili v velikem številu.
V letu 1904 so metliški dijaki v prostorih čitalnice pripravili dve predstavi, in sicer 14. avgusta veseloigro Ženska borba ter 8. septembra igro Doktor Hribar. Igri je zrežiral član čitalnice Oskar Kamenšek. Obe predstavi sta bili dobro obiskani, ves čisti dobiček pa je šel v čitalniško blagajno.
Za krajši čas je bil za predsednika izvoljen Janko Hranilovič iz Metlike. Ko je odstopil, je dolžnost predsednika šele po tretjih volitvah 30. marca 1905, z ozirom na veliki družabni in narodni pomen čitalnice, prevzel dr. Franc Cvitič. Pretila je namreč že nevarnost, da bo društvo razpadlo. Odbor je potem na svojih sestankih v glavnem razpravljal o proslavi štiridesetletnice ustanovitve čitalnice. Ker pa se odborniki niso mogli zediniti, kdaj in kje naj bi bila svečanost in ali naj ob tej priložnosti igra metliška ali karlovška godba, je predsednik Cvitič po petih mesecih predsedovanja odstopil. Praznovanja štiridesetletnice čitalnice tako tega leta ni bilo.
Januarja 1906 je bil za predsednika čitalnice ponovno izvoljen Franjo Guštin, ki pa je zaradi nesoglasij v odboru še istega leta v avgustu odstopil. Ker pri volitvah ni hotel nihče prevzeti predsedniškega mesta, je dr. Mano Dereani predlagal, naj se društvo “Narodna čitalnica” razpusti, saj naj bi bila taka društva že preživela. Člani so njegov predlog soglasno zavrnili, vodstvo čitalnice pa je začasno prevzel Viljem Rosina. Na slavnostni seji, ki je bila 29. septembra v prostorih čitalnice, je bil za predsednika čitalnice izvoljen Dako Makar. Popoldne je bil na vrtu gostilne “Pri zlati kroni” v Metliki velik koncert vojaške godbe iz Karlovca, ob osmih zvečer pa se je pričela v prostorih čitalnice prosta zabava s plesom in tombolo. 30. septembra istega leta je bila z enoletno zamudo proslava štiridesetletnice obstoja Narodne čitalnice v Metliki.
Leta 1907 so za člane naročili trideset svilenih trakov z napisom “Čitalnica v Metliki”. Eden teh trakov je ohranjen tudi v Belokranjskem muzeju v Metliki.
VIRI:
Zapisniki v Kroniki in zapisniku odborovih sej Narodne čitalnice v Metliki 1889–1921. Arhiv Belokranjskega muzeja v Metliki.
