Kdo ni poznal Cirila Jurčiča (1922-2015), pranečaka pisatelja Josipa Jurčiča? Prijatelji, domačini in soigralci smo ga poznali kot pristnega domačina, aktivnega v vseh formalnih in neformalnih skupinah in društvih za dobrobit našega lokalnega okolja. Kot partizan, revolucionar in z mirno vestjo in dušo je bil blizu vsakemu domačinu, dolgo obdobje njegovega življenja. Skromnost in njegova razgledanost je bila povod, da je bil izredno publicistična oseba, ki je svoj biografski značaj pustil bralcem v razsodnost najrazličnejših zvrsti medijev.
Muljavci smo imeli priložnost navezati tesne in večletne povezave za neizbrisne spomine, saj je bil v svojem dolgem življenju, kot rojak in domačin našega pisatelja, vedno buditeljski in dober poznavalec Pajžbarjeve rodbine in pisateljevih del. Bil je doma na Muljavi in ostal je na Muljavi, saj se je kot študent Lovro Kvas, kot prva osebnost Desetega brata, vedno vračal med svoje domače, sorodnike in krajane ter močno zaznamoval okolje.
Bil je ne le pisateljev sorodnik, temveč je kazal z njegovim življenjem veliko podobnost. Kot krajevnega politika in očeta petih otrok ga je oblikovala revolucionarna mladost z odhodom v partizane. Kot ljubitelj narave in kasneje kot gozdar in lovec je v mehkem odobraval demokratične poglede tudi drugače mislečih. Že med vojno je pomagal skriti spominsko ploščo, postavljeno pisatelju Josipu Jurčiču v spomin, da je sovražnik ni oskrunil.
Takoj po vojni, ko je bil poklican služenju domovine, je skupaj z dvema prijateljema za krajši čas vstopil v pripravo in uprizoritev Desetega brata leta 1945, kjer se je ob kratkih pripravah izkazal kot pravi kulturni delavec, saj je orožje zamenjal za vabljivejše besede, ki jih je polagal v pisani obliki Slovencem njegov stric, oče prvega slovenskega romana, pomemben pisatelj, publicist in politik.
Pranečak Ciril je bil razgledan in dobro pišoč, zato je takoj po vojni pisal sokrajanom najrazličnejše prošnje za zaposlitev, scenarije in govore za slabše pripravljene soborce ob raznih aktualnih prireditvah. Njegova priprošnja in zahteva je pri najrazličnejših državnih institucijah imela uspeh, saj je bil mož pošten in dobrega značaja. Pritrdil bi misli Tugomerja: bodi mož trdnega značaja, ne bodi kakor veter…, mi bi pa dodali, bil je mehkega srca, ustrežljiv in demokrat.
S svojim širokim znanjem o svoji rodbini je ob Jurčičevih junakih dal svoj pridih osebi, ko je bilo potrebno poiskati pravega amaterskega igralca iz kraja, da se je lahko približal avtentičnosti zamisli pisatelja. To je lahko uresničeval le ob poznavanju ljudi v domačem kraju in literarnih delih in znanju, ki ga je neposredno dobil iz knjig. Naravni intelekt je združil in zaključeval svoje misli z nenehnim upoštevanjem sorodnikov in krajanov, ki so mu dali možnost, da je znal napraviti prave zaključke. Mlajši smo se od njega učili nepopustljivosti in odločnosti.
Še po 90. letu starosti je bolehen, vendar živahno nastopil v vlogah kot neusahljiv vir celostne podobe našega amaterskega gledališča. Kdo se Cirila ne bi spomnil v vlogi Martinka Spaka, ki je s čevlji preko ramen, zavihanimi hlačnicami in klobukom z velikimi krajci, okornimi gibi in izrazito mimiko na obrazu upodobil dramatiziranega junaka!
Pred prireditvijo je vedno skozi ves dan opozarjal na veliki dogodek. V vsaki vlogi je bil igralec, saj se je nadvse hotel približati igralcu in hkrati trenutnemu življenju. Kdo, ki ga ni poznal, bi ga označil kot večnega otroka. Bil pa je le igralec in resen človek realnega življenja.
Po svojem prastricu je večkrat dejal s prilagojenimi besedami, “ko bi Slovenci imeli tako radi domovino, kot mi Muljavci svojo vas in Jurčiča, bi bila prihodnost naša.”
Ko je spregovoril na odru ob vsakdanjem času, njegov govor ni bil kratek in ko je spregovoril kot amaterski igralec, je govoril s takim zanosom, da smo mi mlajši za njim vedno ponavljali besede, ki so bile igralsko izrečene vzvišeno in za ta trenutek nikakor ne prilagojene času in namenu govora. Pobalinsko gledano je bila njegova napaka želena. Pri takem igralcu, ki smo ga spoštovali in visoko cenili, je napaka še bolje zvenela v naši hudomušnosti in bila večkrat »prežvečena«.
Zapisano po pripovedi Jerneja Lampreta.
