Na sestankih Upravnega odbora RK Celje Pivovarna Laško je bilo vedno veliko govora o mladih klubskih selekcijah: kako še izboljšati njihovo delo in rezultate ter kot končen cilj, kako vzgojiti čim več domačih igralcev, ki bodo lahko uspešno nastopali v celjski članski ekipi z evropskimi ambicijami. Težka naloga, ki pa je bila, ob takšnem proračunu kluba, ena od glavnih rešitev sestavljanja članske ekipe! Drugače bodo Celjani z najbogatejšimi evropskimi klubi (predvsem nemškimi in španskimi) v bodoče le stežka držali priključek.
Tradicija je sicer na celjski strani, saj so v mestu ob Savinji že od nekdaj med najboljšimi “proizvajalci” mladih rokometašev v Sloveniji, bivši Jugoslaviji, pa tudi v Evropi. Celjske mlade selekcije so bile v zadnjih 10-15 letih vedno v vrhu vseh prijateljskih turnirjev po Evropi, leta 1996 pa so celjski kadeti osvojili tudi evropski naslov. Od leta 1977 do 1989 (13 sezon) so celjski mladinci osvojili štiri naslove prvakov bivše Jugoslavije in pet naslovov podprvakov. V samostojni Sloveniji je do leta 2016 (25 sezon) celjska bera med mladimi selekcijami sledeča: devet naslovov mladinskih državnih prvakov, deset kadetskih, trinajst naslovov med starejšimi in osem med mlajšimi dečki. Pa vendarle je, poleg vseh teh uspehov, težko ali praktično nemogoče vsako leto v celjskih vrstah vzgojiti igralce, kot so bili ob začetnih nastopih v Evropi Aleš Pajovič, Luka Žvižej, Goran Kozomara, Miladin Kozlina, Rok Praznik, Dragan Gajič, Gregor Lorger, Aljoša Rezar in drugi igralci, ki bi lahko uspešno nastopali v celjski prvi ekipi z evropskimi ambicijami.
V tujih in ostalih slovenskih klubih je na primer v sezoni 2006/07 nastopalo 37 igralcev vzgojenih v celjski rokometni šoli! Deset (10) jih je igralo v tujini, dvanajst (12) v klubih 1. A slovenske lige in petnajst (15) v 1. B ligi, od vseh skupaj (37) pa jih je v preteklosti enaindvajset (21) nastopalo za celjsko prvo ekipo. Večina tistih najmlajših so bili posojeni igralci na dodatnem pridobivanju izkušenj v drugih domačih klubih in so čakali na svojo priložnost med celjskimi člani.
Nekaj desetletij nazaj so rokometne navijače v Celju, Ljubljani in Sloveniji razburjali prestopi celjskih igralcev k ljubljanskemu Slovanu, kar je najbolj burilo duhove med takrat večnima rivaloma in najboljšima rokometnima kluboma v Sloveniji. Spomnimo – Andrej Telič in Mirko Mejavšek (1971-72), Vlado in Miha Bojovič (1979), Aleš Praznik (1982) ter nazadnje Stanko Anderluh (1986). Še posebej sporen je bil prestop bratov Bojovič, nič manj odmeven pa tudi odhod vratarja Rolanda Pušnika v Crvenko (1982).
Po končani igralski karieri se je nemalo Celjanov odločilo za trenersko klop, bodisi doma v Celju ali v domačih in tujih klubih. Najbolj znani in priznani med njimi so: Tone Tiselj, Slavko Ivezič, Niko Markovič, Bojan Levstik, Miha Bojovič, Igor Razgor, Mišo Toplak, Tone Medved, Tomaž Kleč, Stanko Anderluh, Miloš Rovšnik, Aleš Filipčič, Milan Ramšak, Tomaž Čater, Aleš Praznik, Vito Selčan, Danilo Kovačič, Uroš Privšek, Rajko Begovič, Herman Wirth, Matjaž Guček, Aleš Anžič, Martin Goršič, Peter Novak, Tomaž Ocvirk, Sebastjan Oblak, …… ter kot učitelj in mentor vseh – Tone Goršič. Med njimi so gotovo najbolj priznani trenerji:
Tone Tiselj – Celje, Krim, Velenje, Žalec, Generali Trst, ……, moška in ženska članska ter moška mladinska državna reprezentanca Slovenije;
Slavko Ivezič – Celje, Slovenj Gradec, Trbovlje, Radeče, Krka, ……, moška članska in mladinska državna reprezentanca Slovenije;
Niko Markovič – moška članska reprezentanca Slovenije, Avstrije, Kuvajta in Emiratov (ZAE) ter številni domači in tuji klubi;
Bojan Levstik – moška članska reprezentanca Italije in italijanski klubi.
