Po skoraj desetletnem obdobju utesnjujočega absolutizma se je v Habsburški monarhiji na začetku 60. let 19. stoletja z oktobrsko diplomo in s februarskim patentom obnovilo ustavno življenje, ki je razrahljalo dotedanje spone. Nov veter, ki je zavel po večnacionalni monarhiji, je omogočil tudi ustanavljanje čitalnic, ki so na Slovenskem po mestih in trgih (redkeje vaseh) postale središča slovenskega kulturno-političnega delovanja.
Glavni namen in pomen čitalnic, v katerih so se zbirali zlasti slovensko čuteči izobraženci, mestni in trški veljaki ter tudi kmetje, sta bila poleg druženja predvsem utrjevanje narodne pripadnosti slovenstvu in krepitev javne rabe slovenščine. To so po eni strani dosegali s prirejanjem »bésed« (prireditve z govori, s predavanji, z deklamacijami, glasbenimi in s pevskimi nastopi ter z gledališkimi igrami, ki so se večkrat končale s plesom ali z veselico), po drugi strani pa tudi z nabavo časopisja in druge literature. Čitalniško gibanje je v 60. letih doživljalo svojo »zlato dobo« in v tem obdobju je leta 1862 kot četrta po vrsti svoja vrata odprla tudi celjska »čitavnica« – prvo slovensko narodno društvo v takrat slovensko-nemškem mestu.
Knjižničarska dejavnost je bila ves čas pomemben del celjske Čitalnice, saj so že njena Pravila poudarjala pomen branja časopisov in knjig. Na začetku je večino knjig pridobila z darovi svojih članov, tako da je knjižnica leta 1865 razpolagala že s 448 knjigami. 1873. leta so Čitalnico za dve leti razpustili, njene knjige pa je tačas pri sebi doma hranil predsednik Čitalnice dr. Štefan Kočevar. O knjižnici ni novih poročil vse do začetka 80. let, ko je vlogo knjižničarja prevzel Miha Kokot, ki je poročal, da je knjižnica »zelo razmetana in zmešana, pomanjkovalo je mnogo knjig, koje so se deloma že izterjale«.
Razmere so se popravile tudi na račun prihodkov od mize za biljard, ki so izboljšali finančno stanje Čitalnice in okrepili knjižni fond za vrsto novih knjig in časopisov. V 90. letih sta nova knjižničarja Miha Zavadlav in Janko Vauken sestavila seznam knjig, poskrbela za vezavo 24 naročenih časopisov in prevezavo slabše ohranjenih knjig, sprejela sta tudi nov knjižnični red, po katerem so posojali knjige članom čitalnice izključno »proti pismenemu potrdilu sprejema knjige«, nevezanih izvodov pa si ni bilo več mogoče izposoditi. Po gradnji Narodnega doma se je vanj v 1. nadstropje vselila tudi knjižnica Narodne čitalnice, ki je takrat štela že več kot tisoč knjig in več kot 40 naročenih časopisov, močno je narasla tudi izposoja na dom. »Udje« Čitalnice so ob prelomu stoletja že ugotavljali, da dosega Čitalnica »glavni svoj namen, pospeševati namreč na narodni podlagi omiko in družbeno življenje s čitanjem časopisov in knjig«. Knjižnica je decembra 1906 še pridobila pomen, saj je svoja vrata odprla tudi nečlanom, in je tako postala prva slovenska javna knjižnica v mestu. Prva svetovna vojna je v delo knjižnice močno posegla; v njene prostore se je naselila vojaška bolnišnica, knjižnico so zaprli. Konec vojne je dočakalo 700 knjig, ki so jih sprva izposojali le članom Čitalnice, leta 1921 pa so jo odprli še za ostale, a njen pomen je tudi zaradi osnovanja drugih bralcem priročnejših knjižnic po mestu nezadržno padal. Čitalnica in njena knjižnica sta do leta 1927, ko sta se zaprli, bolj kot ne životarili. Knjige in časopise so si razdelili dediči, med drugimi tudi novoustanovljena Javna mestna knjižnica v Celju.
