Reke so bile v preteklosti ključne tranzitne poti, izkoriščane bolj intenzivno kot danes. Brodi so igrali pomembno vlogo pri povezovanju bregov reke Mure v Sloveniji, preden so bili zgrajeni mostovi. Danes so na reki Muri ohranjeni le še štirje aktivni brodi. Bili so ključni za lokalne prebivalce, ki so z njimi prevažali surovine, pridelke, orodje, pa tudi ohranjali povezavo med kulturami in državami ter omogočali povezovanje obeh bregov Mure. Kljub razvoju tehnologije so brodi deloma ohranili svojo vlogo, v današnjem času predvsem za turistične namene. Njihova vrednost kot del dediščine se ohranja z registracijo in upravljanjem, pri čemer je Tinekov brod v Gornji Bistrici edini v zasebni lasti. Reka Mura ostaja ena redkih rek, kjer brodi še vedno omogočajo trajnostni prevoz, hkrati pa ohranjajo stik z naravo. Dokumentacija in ohranjanje brodov je ključnega pomena za ohranjanje znanja in dediščine za prihodnje generacije.
Uvod
Reke so bile v preteklosti pogoste in pomembne tranzitne poti, ki so jih ljudje s koristjo izkoriščali, mnogo bolj kot danes, ko smo večino tovornega prometa preselili na ceste in železnico. Reke so bile kljub uporabi čistejše in mnogo bolj uporabne kot danes. Predvsem pa je narava pomagala človeku pri transportu, brez dandanes izjemno pomembnega ogljičnega odtisa, ki ga želimo čimbolj zmanjšati. Dandanes si skorajda ne moremo predstavljati življenja in objektov, ki ne bi za delovanje potrebovale energije. Vendar je v preteklosti več objektov za delovanje uporabljalo pasivno in naravno energijo (Benko, 2023). Med take objekte sodijo tudi brodi.
Kot pomembni sredstvi za prevoz tovora sta se v preteklosti glede na vodostaj reke uporabljali dve še danes znani in čedalje redkejši rečni plovili, ki sta v celoti izkoriščali le energijo reke in znanje človeka. To sta bila splav in brod. Splav se je uporabljal za prevoz vzdolžno po reki, brod pa prečno na reko, saj je povezoval oba bregova reke. Brod kategorizira SSKJ kot splav ali čoln za prevoz čez vodo, vendar ima kot prej omenjeno prijemališče oz. jekleno povezavo čez reko, ter tako nadomešča objekt – most. Splav je sicer, kakor pravi Juvanec (2023) najbolj enostavno in najbolj efektivno plovilo, ki uporablja tok reke. Brod nasprotno uporablja že nekatere dodatne premišljene elemente, ki temeljijo na naravnih fizikalnih zakonitostih.
Iz vidika premikanja, povezovanja in nuje, je imel brod še posebej pomembno vlogo v časih, ko mostovi niso bili tako pogosti, oz. sama struga reke, s takratnim znanjem ni omogočala izgradnje daljšega mostu. Brodi so se v preteklosti nahajali na vseh večjih rekah širom Evrope, poznani pa so skorajda povsod po svetu, kjer so seveda reke to dopuščale.
Tako kot drugje, tudi v Sloveniji poznamo tradicijo brodarstva, ki pa, kot marsikatera druga, izginja. V članku obravnavamo območje reke Mure, kjer je bilo v preteklosti več brodov, do danes ohranjenih pa le pet, od katerih je še vedno aktivnih štiri. Poleg reke Mure je bila pomembna tradicija tako splavarstva kot brodarstva na reki Dravi, kjer pa je ta obrt zaradi številnih hidroelektrarn in regulacij zgolj spomin, a tudi kot dokaz premišljenega vodnega transporta na starejših fotografijah. Uporabljani in pomembni so bili na dnevni ravni bolj kot danes, ko je brod večinoma le nostalgično in turistično sredstvo za prevoz potnikov čez reko.
Namen
Do konca prve svetovne vojne je promet čez reko Muro potekal samo z brodi, leta 1922 pa so med Dokležovjem in Veržejem zgradili prvi most čez Muro, ki je predstavljal tesnejšo prometno povezavo med ljudmi iz obeh bregov Mure. Leta 1940 so zgradili most na Petanjcih, kar so označili kot »splošno slovensko pridobitev«. Kljub tem mostovoma so brodi še naprej opravljali svojo povezovalno vlogo med levim in desnim bregom Mure, povezujoč Prekmurje z ostalim slovenskim prostorom ter z avstrijsko in hrvaško stranjo reke. Pomembno je omeniti, da je bila reka Mura pred reguliranjem dosti širša, v določenem območju tudi med 60 in 80 metri (Lesjak, 2018).
Z brodi so v preteklosti premoščali razdaljo čez reko z namenom povezovanja obeh bregov reke. Graditelji brodov so pogosto bili domači prebivalci, predvsem kmetje, ki so imeli zemljo, kot so pašniki, travniki, polja, na obeh bregovih reke. Gradnja brodov je olajšala prehajanje in prevažanje potrebnih surovin. Brodi so bili bodisi v skupni lasti krajanov bodisi v zasebni lasti. V časih, ko so bili mostovi redki, kar velja tudi za današnji čas na tem delu, so brodi omogočali prebivalcem hitrejše prehajanje, kar je bilo še posebej pomembno, ko so se premagovali dolge razdalje z uporabo konjskih ali volovskih vpreg.
Brodove je poganjal tok reke, zato niso potrebovali dodatnih pogonskih sredstev, kar jih uvršča med alternativne, ekološke možnosti izkoriščanja vodnega toka. Vsak brod je bil zelo pomemben in dobrodošel, saj so omogočali hitrejše prehajanje. Edini razlog za ustavitev je bil, če je bila Mura prenizka, poplavljala ali zamrznila. Kot pravi Juvanec (2023) je brod ena najenostavnejših oblik plovil, ki izkorišča tok reke. Upravlja ga brodar z veslom, kjer je poleg toka reke lahko v veliko pomoč tudi veter.
Nenazadnje je vsak brod predstavljal pomembno povezavo med prebivalci obeh bregov reke Mure, kar je bilo še posebej ključno v času Avstro-Ogrske, ko je bil brod celo edina vez med Slovenci na obeh straneh reke, saj je reka Mura na območju Slovenije bila mejna reka med avstrijskim in ogrskim delom.
Sestavni deli broda
V preteklosti so bili celotni brodi izdelani iz lokalnega lesa. Čolni pod brodom so bili običajno izdelani iz borovega ali macesnovega lesa, medtem ko so bila zadnja leta čolnov pogosto kovinska. Konstrukcija broda je bila iz hrasta ali akacije. Brodi so bili privezani na debelejša drevesa na obeh straneh reke. V sodobnem času so nosilni stebri za žico pogosto betonirani, da zagotovijo večjo zanesljivost. Originalen način pritrjevanja je še vedno viden na Tinekovem brodu v Gornji Bistrici na prekmurski strani.
Sčasoma so povečali tudi same brode in za gradnjo uporabljali bolj sodobne, dostopne in trajnejše materiale. Na primer, če je bil podest v preteklosti zasnovan le za vprežne vozove, danes s temi brodi prevažajo traktorje, prikolice in večja vozila. Čolni niso več iz lesa, temveč so pogosto narejeni iz pločevine, kar povečuje njihovo nosilnost in trpežnost.
Brod je bil sestavljen precej enostavno, saj so ga pogosto premikali in prilagajali glede na potrebe, predvsem zaradi plitvin v sušnih obdobjih. Vendar pa so se brodi tudi pogosto podvrgli naravnim elementom, saj so jih lahko odnesle poplave ali jih je zamrznil led. Zaradi teh vplivov so jih včasih morali razstaviti, da bi preprečili poškodbe lesenih nosilnih čolnov zaradi ledu.
Terminologija v nadaljevanju je povzeta iz tradicionalnih prekmurskih izrazov sestavnih delov broda – ‘brouda’.
Bregova reke sta bila povezana z močno ‘zajlo’ (jeklenim kablom/jeklenico), ki je bila vpeta v drog oz. drevo na obeh straneh na ‘škališče’, da je ostala napeta nad vodo. Nanjo je bil pripet lesen brod, sestavljen iz dveh približno 12-metrskih nosilnih čolnov, imenovanih ‘kumpa’, na katerih so bili pritrjeni tramovi, kamor so pritrdili ‘mosnice’ (leseni pod iz desk). Ta ploščad je bila izjemnega pomena, saj so z njo prevažali pridelke, stroje ter delovno silo, vključno s konji, vozi in drugo opremo. Sila rečnega toka je omogočala brodu potovanje na drugo stran, pri čemer je krmilno veslo na zadnjem delu, imenovano tudi ‘kret’ (prekmurski izraz), služilo za usmerjanje. V primeru, da vodni tok ni bil dovolj močan, je brodnik ali brodar brod odrival od rečnega dna s pomočjo dolgega droga. Pomemben del broda je tudi ‘gater’ (ograja) z vhodom, kjer je bil običajno pritrjen zavetnik brodarjev in mlinarjev, sv. Miklavž, ali simbol križa. Kovinske verige so služile kot sidranje na nabrežje. Za lažji vstop in izstop sta bila na voljo na obeh straneh reke ‘šamerli’ ali mostič (predmost), ki se je lahko dvigal in spuščal k nabrežju, tudi do 120 cm. Brodišče je mesto, kjer stoji brod. Brodarji so imeli tudi t.i. ‘kučico’ (brodnikova utica) – leseno hiško na bregu ali na brodu, ki je varovala brodarja pred mrazom in dežjem ter mu omogočala pripravo hrane.
Princip delovanja
Brod je največkrat privezan na jekleni kabel (v preteklosti tudi na verigo), napet med bregovoma, da ga, med prečenjem, rečni tok ne odnese. Primarno ga poganja rečni tok, čigar silo preusmerimo z sredinskim veslom, lahko pa je pogon urejen s posebno vlečno zajlo na motorni ali ročni pogon (dodano kasneje in v redkih primerih).
Deluje po principu toka, ko je usmerjen prečno pod kotom in ga ta »odnaša«. Ko je vlečna vrv pritrjena na desnem sprednjem delu, pluje desno in ko je na desnem, pluje levo (Juvanec, 2010). V nasprotju s splavom, ki se upravlja z dolgimi krmilnimi vesli, je brod vezan na jeklenico, ki povezuje oba bregova reke. Brodar z enega brega reke brod odrine – potisne, po prečkanju reke pa brod s kaveljcem povleče bližje bregu pristajanja.
Lokacije brodov na Muri v Sloveniji
Znani brodi so na reki Muri pluli na naslednjih lokacijah: v Meleh, Bakovcih, Dokležovju, Ižakovcih, na Melincih, Bistricah, v Šentilju (Sladki Vrh), Krogu, Rakrižju, Hotizi, Kotu in Gibini. Danes so aktivni in delujoči brodi na Muri Brod v Sladkem vrhu (Weitersfeld) – slika 2, Krogu pri Murski Soboti (Vučja vas) – slika 3, Ižakovcih (Banovci) – slika 4, Melincih (Krapje) – slika 5 in Gornji Bistrici (Mota) t. i. Tinekov brod (Benko 2021). Večinoma se danes uporabljajo v turistične namene.
Prav tako je pri Lendavi, v vasi Hotiza, na potoku Jedro še hotiški brod – slika 7, ki so ga tja preselili po razpadu Jugoslavije, saj je bil mejni brod med Slovenijo in Hrvaško. Ta brod ni delujoč, a prav tako predstavlja turistično zanimivost. Glede na ponovno povezanost obeh držav v Evropski Uniji, bi bilo smiselno, da se brod ponovno aktivira na originalni lokaciji in tako ponovno poveže ljudi in kraje.
Zaključek
Brodi so danes vpisani v register enot nesnovne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, prav tako je vsak brod registriran, vsak brodar pa mora imeti izpit za upravljanje in vožnjo broda. Z njimi upravljajo povečini turistični zavodi, ki kot upravitelji skrbijo za vožnjo broda, vzdrževanje in popravila, urejanje ter čiščenje okolice broda, promocijo in trženje dejavnosti, najem in usposabljanje brodarjev. Edini brod v privatni lasti na območju reke Mure v Sloveniji je Tinekov brod v Gornji Bistrici, ki je v lasti družine Pozderec.
Danes je ena redkih rek, ki so še možne za tovrsten prevoz reka Mura, saj na njej ni hidroelektrarn in jezov, ki bi pretirano vplivale na gladino in pretok reke, temveč je še v večji meri regulirana le z naravnimi pojavi. Kot taka omogoča še vedno stari način transporta, ki se danes izkazuje tudi kot izjemno trajnostna oblika transporta, ki samega prečkanja omogoča tudi stik z naravo in reko.
Kar na območju Slovenijedanes obravnavamo kot vernakularne objekte, ki so bili zgrajeni od ljudi za ljudi, je uporabljano povsod po svetu. A vendar je razvoj potekal čisto drugače in hitreje, kot na tem delu Slovenije, kjer so brode ohranjali in tudi nadgrajevali. Prav iz tega stališča je nujno potrebna ne le dokumentacija brodov na Muri temveč tudi znanja in prenos izkušenj brodarjev, za ohranjanje preteklega znanja za naslednje generacije. Nenazadnje bodo brodovi morda končno ponovno pridobili na vrednosti, saj izkoriščajo potencial pasivne rabe energije in so kot taki ne le ekološki ampak tudi trajnostni.
