Parne lokomotive so potrebovale precejšnje količine vode s čim manj usedlin in tudi apnenca. Ker na Dolenjskem kot tudi drugod na ozemlju današnje Slovenije konec 19. stoletja vodovodno omrežje še ni bilo razvito, so pri gradnji dolenjske proge na železniških postajah v Grosuplju, Ivančni Gorici, Trebnjem in Novem mestu postavili vodne postaje s črpalkami, ki so vodo iz zajetja potiskale po cevovodih v vodne zbiralnike postaj. Slednji so morali biti dovolj visoko, da je lahko voda tekla po ceveh do velikih pip, napajalnikov. S pomočjo njih so polnili zlasti prostorne zalogovnike lokomotiv.
Vodno črpališče železniške postaje v Novem mestu je bilo umeščeno pod kolodvorom na obrežju reke Krke. Tam so postavili črpalnico, ki je imela takrat dva prostora. V večjem prostoru še danes stoji parna batna črpalka iz konca 19. stol. Prvotni parni kotel je bil zamenjan z novejšim, narejenim leta 1935 v Mariboru. Drugi, malo manjši prostor je služil shranjevanju premoga za pogon parnega stroja črpalke. Kot zanimivost naj omenim, da je dunajsko podjetje A. Kroi, ki je izdelalo črpalko, zgradilo tudi prvo inovativno Strombad oz. Badeschiff; poseben splav, ki je omogočal varno kopanje in plavanje na reki Donavi.
Od reke vodijo podtalne cevi v dokaj globok usedalnik, umeščen tik pred črpalnico. Iz njega je lahko batna črpalka v eni uri prečrpala 30 m3 vode. Po litoželeznih ceveh, s premerom 10 cm, jo je potiskala v skoraj 300 m oddaljen, slabih deset metrov više ležeč stolp vodne postaje, v katerega so umestili zbiralnik vode s prostornino 60 m3. Zbiralnik so povezali s cevmi, ki so vodile do napajalnika, čigar pretočnost je znašala 18 m3 na uro. Za odvzemanje vode so na kolodvoru namestili tudi podtalne hidrante. Na črpališču tik ob reki so izkopali še dobrih šest metrov globok vodnjak. Iz priloženega načrta ni razvidno, da bi bil cevovod iz reke speljan tudi do vodnjaka, ki je danes zasut.
Kolodvor, ki je bil do otvoritve belokranjske železnice leta 1914 končna postaja dolenjskih železnic, je za redno povezavo s Trebnjem in Stražo porabil do 53 m3 vode na dan. Od te jo je največ, tudi do 30 m3, odpadlo za ranžiranje rednih vlakov, kurilnico, delavnice, postajno službo, vzdrževanje pare in drugo. Večino ostale vode, do 19 m3, so potrebovali za vsakodnevno povezavo in preskrbo postaje v Straži, ki ni imela svoje vodne postaje. Vlak je denimo pri polni obremenitvi od novomeškega kolodvora do naslednje vodne postaje v Trebnjem porabil 1,2 m3 vode. Voda iz reke Krke je tako poleg premoga postala pogonsko sredstvo takrat novodobne prometne povezave Novega mesta s svetom.
Zaradi vse večje potrebe po vodi so leta 1914 postavili prizidek stolpu vodne postaje za dodatni zbiralnik enake prostornine. Poleg že obstoječega napajalnika, ki je v uporabi še danes, so namestili še dva nova. Napeljali so tudi dodatne podtalne cevi, tako da je bilo med rezervoarjema in napajalniki več kot 340 m cevnih vodov s premerom 20 cm.
Da so bila dela tehnično precej zahtevna, si oglejmo kar na stvarnem primeru. V odnosih med Direkcijo državnih železnic in dunajskim gradbenim podjetjem Petretto und Wurmb je prišlo do zapletov. Ker je izvajalec del prekoračil pogodbeni rok za dobre tri mesece, mu je pretila precejšnja pogodbena globa, skoraj dva tisoč kron. Da bi se firma izognila penalom, je njen zastopnik navedel sledeče pojasnilo:
Zaradi nastopa zmrzali in močnega sneženja so zemeljska dela le počasi napredovala. Po naknadnem naročilu drugačnih, novejših delov, ki so se izkazali za potrebne šele pri montaži in zakasnela dostava le-teh med delom s cevmi samimi, so bila montažna dela odločilno ovirana. Ker po že zgoraj omenjeni kršitvi ni nastala motnja v obratovanju, in ker spričo opisanih okoliščin, hitrejše delo ni bilo mogoče, bi zaradi tega dobavno podjetje spoštovano c. kr. Direkcijo državnih železnic prosilo, da opusti predpisane penale.
Korespondenca C. kr. državne železniške direkcije v Trstu z dvornim in sodnim advokatom, stečajnim upraviteljem pri omenjenem podjetju kaže, da prošnji vseeno ni bilo ugodeno.
V času svojega obratovanja za železniške potrebe je vodna črpalka dvakrat napajala tudi novomeški vodovod. Med drugo svetovno vojno, ko je bilo vodovodno omrežje poškodovano, je črpalka neprekinjeno črpala vodo in jo po posebnih ceveh potiskala v zbiralnik na Kapiteljskem marofu. Leta 1952 je črpalka oskrbovala bršljinski del vodovodnega sistema. Takrat so za razkuževanje vode namestili še klorinator. Še danes pa železničarji za potrebe novomeške železniške postaje na črpalnici občasno zaženejo centrifugalno vodno črpalko na elektromotorni pogon iz časa druge Jugoslavije.
