V Ljubljani in drugih večjih mestih na Kranjskem je doktor Janez Evangelist Krek s skupino rodoljubov med prvo svetovno vojno ustanovil Posredovalnico za goriške begunce. Sprva so na Kranjsko prihajali begunci z vzhodne fronte, iz Galicije in Bukovine, po odprtju soške fronte pa so se začele zgrinjati v zaledje skupine prebivalstva iz krajev in mest ob Soči.
Primorski intelektualec Alojzij Res (1893 – 1936) iz Gorice je v svojem dnevniku dne 3. 6. 1915 za Gorico zapisal tudi tele povedi: »Sredi visokih, vitkih nepremičnih cipres na starem pokopališču je ždela stara kapela. Okoli nje vozovi, v naglici naloženi z omarami, posteljnjaki, lonci, s senom in culami. Med njimi matere, starke in starci, otroci in živina. Begunci so. Ogromna, neusmiljena roka je zavihtela bič nad njimi, jih razkropila in pregnala z rodne grude. In zdaj romajo izgubljeni, izgnani v nepoznani svet, bogvekam, bogvekam. Oči jim begajo v daljavo in iščejo domove, skrite med zelenjem dreves, obdane z rodovitnimi polji. Zdaj leže ti domovi prazni, zapuščeni, mrtvi in vabijo nazaj, nazaj …«
Prva svetovna vojna je poskrbela za številne begunce, ki so se morali pred rožljanjem orožja, spopadi in plenjenjem umikati daleč iz svojih krajev. Skupine beguncev so prihajale tudi v Ljubljano in druga mesta in kraje v Avstro-Ogrski, mnogo beguncev, zlasti z Goriške, pa je po začetku odprtja soške fronte zbežalo v italijanska mesta in kraje, o čemer je objavljenih nekaj raziskav in zbornikov pričevanj (dr. Petra Svoljšak, Vili Prinčič in drugi). Prebivalci na levem bregu bojne črte so odšli na Kranjsko, Štajersko in Koroško, od tod pa v begunska taborišča po vsej monarhiji. Z desnega brega bojne črte, kjer je italijanska vojska zasedla kraje v Brdih, na Kambreškem in v Zgornjem Posočju, so slovenske prebivalce, okoli 12.000, preselili v Breginjski kot, večino pa v italijanska mesta po vsem škornju. Najbolj poznano taborišče v Italiji je bilo Cordenons pri Pordenonu. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prišlo v Italijo med 10.000 in 12.000 beguncev. Tudi v avstro-ogrski monarhiji so begunce (okoli 30.000) namestili v številna taborišča, med katerimi so najbolj poznana Wagna pri Lipnici, Bruck na reki Litvi (Bruck an der Leithe), Steinklamm v spodnji Avstriji in Gmünd na meji s Češko, pa Mitterndorf, Nemški Brod na Češkem, Brixlegg na Tirolskem. Taborišče Gmund je znano kot eno največjih taborišč, kjer so nastanili slovenske begunce. Imelo je 126 barak za bivanje in 18 za potrebe karantene, tam je bivalo do 53.000 ljudi. Taborišča so bila prava lesena mesta z vsemi potrebnimi zgradbami (bolnišnice, uradi, šola, duhovna in verska oskrba). Imela so vodovod in kanalizacijo, pralnice, delavnice, razsvetljavo. Ob koncu vojne je bilo določeno število beguncev nameščeno v taborišče Strnišče (Sterntal) pri Kidričevem. Okoli 50.000 beguncev je po posredovanju dr. Janeza Evangelista Kreka in Matka Laginje ostalo v slovenskih deželah.
Na Kranjsko in v druge dežele so najprej pribežale skupine beguncev z vzhodne fronte, to je iz Galicije in Bukovine, od junija 1915 pa tudi številni iz krajev ob soški fronti. Ljubljanske mestne oblasti so prve begunce preskrbele s hrano, oblačili in obutvijo, nekaterim so priskrbeli zaposlitev. Po letu bivanja v Ljubljani, ko je avstro-ogrska vojska iztrgala Lvov, so se gališki begunci lahko začeli vračati domov. Zamenjali so jih izgnani primorski Slovenci, za katere je prizadevno skrbela Posredovalnica za goriške begunce s sedežem na Dunajski cesti 38 v Ljubljani. Posredovalnice so delovale tudi drugih večjih mestih, denimo v Novem mestu. Znano je, da so se barake za začasno bivanje vojnih ujetnikov in pozneje beguncev nahajale ob železnici za Bežigradom, na današnji Vilharjevi cesti. Namenjene so bile začasni nastanitvi beguncev ali tistih, ki so se iz begunstva vrnili ter za reševanje stanovanjske stiske po vojni.
Revija Naš rod iz leta 1940/41 prinaša pripoved o vagonarjih. To so bile pregnane primorske družine, ki so jih z vlaki pripeljali v Ljubljano. Določeno število vagonov so zapeljali na stranski tir v Dravljah. Ker je bila stiska zaradi pomanjkanja stanovanj, so se naselili v tovornih vagonih in jih preuredili v stanovanja. Del vagona so uredili kot spalnico, del pa kot kuhinjo, med vagoni so si napravili celo vrtičke, na katerih so pridelovali zelenjavo. Pozneje so tudi ti ljudje dobili stanovanja.
Avgusta 1915 so na Dunaju ustanovili Pomožni odsek za begunce z juga, v katerem so delovali predsednik Maks Vladimir Beck, deželni glavar Goriško-Gradiščanske Alojzij Faidutti in baron Mersi s Tirolske. Prioriteta odbora je bila uvesti popis beguncev in krajev, kjer so te nastanili. Tovrstni katastri so za zgodovinarje zanesljiv vir za poizvedbe naslovov beguncev. Naloga odbora je bila tudi nabiranje dobrodelnih prispevkov, podeljevanje podpor, sprožanje dobrodelnih akcij,.Odbor je dosegel, da se je tudi vlada začela ukvarjati z begunci in jim je dajala dovoljenje, da smejo bivati na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Begunsko podporo so po zaslugi odbora zvišali od 90 vinarjev na 1 krono in nato 1 krono in 20 vinarjev. Odbor si je prizadeval za izboljšanje razmer v begunskih taboriščih, v katerih je imel odposlanike. Posredovali so za premestitve v druga taborišča, za šolanje otrok in versko oskrbo beguncev v taboriščih. Beguncem so priskrbeli delo, iskali ponudbe delodajalcev.
Posredovalnica za goriške begunce
Za ustanovitev in delovanje posredovalnice je bil precej zaslužen dr. Janez Evangelist Krek, ki je tudi sicer skrbel za begunce, pri tem pa mu je pomagala Gospodarska zveza. V Ljubljani pa je posredovalnico odprl v zgradbi Zadružne zveze. Sprva je bila namenjena le informativni dejavnosti, kmalu pa je postala podporna organizacija. Urad je bil odprt tako za slovenske kot italijanske prosilce pomoči. Krek je Ljubljančane pozival, naj darujejo obleke, denar. Pri vsem tem so pomagali prelat Andrej Kalan, tovarnar K. Polak in Teodor Hribar. Krek in pomočniki so posredovali za stanovanja, obiskovali begunska taborišča in zahtevali primerno oskrbo beguncev. Posredovalnica je skrbela, da so obiskovali vojne ranjence v bolnišnicah in jim gmotno pomagali. Tako kot pomožni odbor je velikokrat izposlovala dovoljenja za bivanje na Kranjskem, iskala beguncem delo in zanje celo izposlovala obrtna dovoljenja in izkaznice. Preko posredovalnice so ljudje dobili delo tudi na magistratu, v tobačni tovarni, vojaški oskrbovalnici, Zavodu za pospeševanje obrti. Delujoči v Posredovalnici so na južnem kolodvoru čakali na begunske vlake in razdeljevali živila. Po koncu vojne so primorski begunci 22. 11. 1918 poslali Narodnemu svetu SHS spomenico, v kateri so razložili svoje težave, saj se niso mogli vrniti domov zaradi razdejanih domov, ali pa so jim domove zasedli Italijani. Med drugim so zahtevali, da se obstoječa posredovalnica za goriške begunce spremeni v posredovalni urad za prebivalstvo po Italijanih zasedenega ozemlja ter se temu primerno razširi. Narodna vlada mora dati uradu ves potreben kapital ter plačevati osebje. Prva naloga urada naj bi bila nadzirati begunce in voditi evidence o njihovih prihodih, navadah, gospodarskem stanju.
