Izpoved Angele Trček por. Geržina zapisal Pepi Krašna »Ivančin«
Po izdajstvu Luke (Lojz) Černača “Matevžkov” iz Grobišč (njegova žena je bila “Ambroževa” tudi doma iz Grobišč), ki je prve dni v aprilu 1944 z vso družino pobegnil (z vozom so ga domobranci z družino preselili v Postojno) v Postojno in se prijavil k domobrancem in pristopil v vrste SNVS in z izdajstvom omogočil, da so Venčeta dne 7. aprila 1944 zjutraj aretirali na domu v Rakitniku (na stanovanju v hiši gosp. Rezke, ki je bila takrat poročena v Hrašče) četa nemških vojakov (Wehrmacht) iz Prestranka in ga odpeljala v vas Grobišče (isti dan so tam obesili Franca Bizjaka (njegovo ženo Frančiško (1908) pa ustrelili – omračil se ji je um, ko je videla, da ji moža obešujejo (pod oreh so dali mizo – oreh še stoji) in je zbežala in pri bunkerju za hišo padla vanj, kjer je bila ustreljena)
Ko so prišli zjutraj v hišo po Venčeta, ki so vso preiskali so mu dovolili, da je pozajtrkoval (bili so tako prijazni – rekoč, da bi se z njim radi samo pogovorili), medtem mu je sestra Angela (bila že vdova) lahko še zlikala hlače, saj je takrat imela majhnega otroka (deklico Viktorijo) in je bila tako doma. V tem otroškem vozičku, ki je imel dvojno dno je bila skrita vsa pošta in prepustnice ter razna potrdila, ki so jih doma izdelovali za terence (to so delali ponavadi zvečer skriti pod deko, da se ni slišalo tipkanje pisalnega stroja, medtem, ko so vsaj dve sestri stražile okolico), medtem ko je bil pisalni stroj skrit v šupi pod šaro tako, da ga niso našli. Njuno setro Rozalijo (Zalko kasneje poročeno Garzarolli) in sestro Cirilo kasneje pročeno Šapla, pa so medtem imeli zaprto na gradu Prestranek, ki sta takrat hodili delat k Nemcem in ju izpustili šele, ko so Venčeta zaprli v grad Prestranek z ostalimi. Z Venčetom, ki je bil tajnik rajonskega odbora OF so se tako odpravili na grad Prestranek v kobilarno skozi Grobišče. Z njim je moral iti tudi kmet iz Orehka Stegel Anton, ki so ga isti dan aretirali in sta morala z Venčetom nesti pisalne stroje s seboj peš, ki so jih zasegli poleg Bizjaka v bunkerju v grad Prestranek, kjer je bil z ostalimi 8 dni zaprt in potem odpeljan v zapor v Coroneo v Trst. Ženske so ločili med potjo in sicer na železniški postaji v Prestranku, saj so le te odpeljali v nemška taborišča. Venče je bil v noči (odpeljan po 10. uri zvečer) iz 22. na 23. aprila 1944, ko so ga nacifasistični krvoloki po zverinskem mučenju iz tržaškega zapora Coronea z ostalimi ter nekaj pripeljanih tudi iz Jezuitskega zapora odpeljali v smrt – 51/52 talcev – civilistov; slovenskih, italijanskih in hrvaških partizanov ter političnih zapornikov. Prisilili so jih, da so izstopili iz kamiona, pospremili so jih v notranjost stavbe (danes – Conservatorio di Musica/Glasbeni Konservatorij ‘Giuseppe Tartini’) v ulici Ghega in jih drugega za drugim obesili. Nekatere na stopniščne ograje, druge pa na okna in jih tako dva dni pustili na ogled v opozorilo prebivalstvu. Med njimi kar 14 iz postojnske občine, ki so naslednji Marija Turk, Franc Turk, Joško Turk, Stane Turk iz Hrenovic, Venčeslav Ženko iz Rakitnika, Ivan Bole iz Landola, Franc Blažek iz Brezja, Roza Bizjak iz Hrašč, Anton Stegel, Alojz in Drago (Karlo) Križaj ter Jože Dekleva iz Orehka, Alojza Šabeca (iz Rakulik) in Ivan Blažič iz Studenca. Med talci so bili zelo mladi fantje in dekleta: Karlo Križaj je imel 16 let, Joško Turk 17, prav tako kot Guilio della Gala iz gibanja Provinca in svoboda (Giustizia e libertá – GL) in Italijanske profašistične mladine (Gioventú Antifascista Italiana – GAI), Lucijan Soldat,18. Med dekleti so bile Laura Petracco Negerlli, Zora Germec, Marija Turk. Laura Petracco je bila aretirana skupaj s študentom Marcom Eftimiadijem, ki je doživel isto usodo. Nemške oblasti so prisilile Mestne straže, da nadzorujejo izpostavljena trupla.
Povod za obešenje pa je bila dan prej, dne 22. aprila 1944 v akciji podstavljena eksplodirana bomba dinamita v torbi in sicer na nemški klub oz. v oficirski menzi v tamkajšnji zaseženi palači Rittmeyer polni vojakov in častnikov, ki sta jo pod mizo pustila dva partizana azerbajdžanskega porekla, Mehdi Huseynzade – Mihajlo in Mirdamat Seidov (Ivan Ruskij), sovjetska zapornika Wehrmachta, oba sta za slovensko Osvobodilno fronto delovala kot saboterja. V atentatu je bilo ubitih pet nemških vojakov.
Priča dogajanja v Grobščah je bila tudi Venčeva mati Angela, ki je odšla za njim, da bo videla kam ga peljejo. Pred vasjo Grobišče so jo ustavili vojaki (Nemci in domobranci), ki so vas obkolili in niso nobenega izpustili v vas ali pa iz vasi. Njo so spustili v vas, ker je rekla, da so ji sina odpeljali in da ga hoče videti. Tako je bila priča obešenju Franca Bizjaka na orehu pred hišo. Ta oreh še sedaj raste in je nema priča. Prinesli so mizo in mu veleli, da se je povzpel nanjo. Ko si je nataknil zanko za vrat, je še pred smrtjo dejal, da je ravno toliko kriv on kot onadva in pokazal nanju; v mislih je imel (Venčeta Ženka in Antona Stegela) in ju s temi besedami tako rekoč v vse skupaj še bolj v to »potunkal« (jaz ga razumem, da si je takrat hotel rešiti svoje življenje in ne držijo besede v knjigi (Ljudje in kraji na Pivškem med NOB) kot je zapisala Živa Kraigher, oziroma kot so hoteli po svobodi prikazati, da je zaklical »živela svoboda«, kar je bila seveda takrat to propaganda… Te besede je očitno izrekel v nadi, da bi si rešil svoje golo življenje, zato mu naj bo oproščeno, saj je bil tudi on krvav pod kožo in samo človek v tem zadnjem trenutku njegovega življenja, saj so ga krvniki živčno zlomili in mu vzeli njegov ponos, ki ga je imel prej!
Njegova mati Angela je bila v Trstu okrog 11. ure dopoldan 23. aprila 1944, ko je bil Venče že obešen (da je bil obešen je izvedela nekaj dni kasneje in jih torej ni videla obešenih, kar je bilo morda bolje zanjo), saj je prinesla paket zanj, ki pa ga niso več sprejeli, ker so dejali, da ga ni več tu; prejšnji dan so zanj sicer še sprejeli paket (kasneje so izvedeli, da so ga prejšnji dan zvečer z ostalimi odpeljali na usmrtitev z obešenjem v Ulico Ghega (v današnjem času št. 12)).
Izdajalca Lojza Černača so potem zvabili v Veliki Otok 9. aprila 1944; pri tem je pomagal stražmojster F.D. rojen v Postojni, ki je istega dne ob 18.30 pobegnil iz vojašnice tamkajšnje policije in odnesel s seboj še orožje, obleko in kolo. Po informacijah ga naj bi prej opijanil in spravil v bližnjo vas Veliki Otok, kajti ta Lojz Černač je rad pil in je kot tak že prej veljal za nezanesljivega (prisvajal si je tudi denar), pa čeprav je bil član rajonskega odbora OF (gospodarski referent). Ko je Lojz zagledal vojaškega referenta Staneta Vilharja Cokmana po domače je takoj vedel, da je padel v zasedo in nameril svojo puško proti njemu, vendar je bil Cokman hitrejši in ga ubil. Posledica vsega tega je bila tudi, da so naslednji dan 10. aprila 1944 ob dveh popoldan na domu očeta S.Vilharja. naredili hišno preiskavo in sicer šest policistov in šest domobrancev in mu zaplenili vso živino, več krompirja in dva para vojaških čevljev …. Družina se je še pravočasno umaknila v ilegalo.
