Avto-moto društvo v Črni je bilo ustanovljeno in organizirano za delovanje marca 1949. Takrat so bili tudi zametki prostovoljnega dela mladine, predvsem rudniških vajencev v družbeno-političnih organizacijah, zlasti pa mladinske organizacije v Črni za pridobivanje in širjenje tehničnih znanosti s področja avtomobilizma in moto znanosti. Društvo je imelo tedaj svoje prostore v mladinskem domu, kjer ima sedaj g. Kurnik svojo kleparsko in ličarsko delavnico. Le redki kraji v Sloveniji so imeli že takrat organizirana takšna društva, kjer se je lahko mladina praktično in tehnično izpopolnjevala v avto-moto tehniki.
Takrat je bila v Žerjavu, pri Rudniku Mežica, vajeniška učna delavnica, kjer so se predvsem mladinci iz Črne in njene okolice učili raznih poklicev: od strojnih ključavničarjev, monterjev, instalaterjev, elektrikarjev do kovačev. Skoraj vsi ti vajenci so bili vključeni v to društvo in so se s praktičnim delom vključevali v razvoj avtomobilizma. Tudi vodstvo Rudnika Mežica in obratovodstvo mehaničnih in drugih učnih delavnic sta imeli razumevanje za razvoj te dejavnosti v Črni, saj so vajenci pridobivali precej znanja tako na teoretičnem kot na praktičnem področju moto-znanstva. Tedaj je društvo organizacijsko spadalo v okvir Ljudske tehnike Slovenije, v kateri je bilo združenih precej drugih društev in v kateri se je razvijala razna tehnična dejavnost raznih strok in panog. V črnjansko društvo je bilo vključenih nad 150 članov in simpatizerjev. Vsi so s prostovoljnim delom in članarino prispevali k razvoju društva in to je vedno bolj napredovalo.
Tudi s strani vodstva predvojaške vzgoje so bili vključeni mladinci tehničnih poklicev iz raznih krajev Mežiške doline zaradi priprave in dokončanja vozniških izpitov, da so lahko kasneje ob vstopu v JLA kandidirali za služenje vojaškega roka v avtoenotah. Za vsakega mladinca, ki je opravil vozniški izpit, je društvo prejelo dotacijo od Vojnega odseka Slovenj Gradec.
Društvo v Črni je ustanovil in na začetku tudi vodil Polde Kurnik, tajniška dela pa je opravljal Tone Šipek. Člani upravnega odbora so bili: Ivan Ocepek iz Mežice, Franc Petre iz Črne in drugi. Vsi odborniki društva so bili zaposleni pri Rudniku Mežica, torej je bil običajni delavnik društva od 15. do 20. ure. Društvo je v tem času razpolagalo s tremi osebnimi avtomobili, ki pa niso bili Renaulta je dal Rudnik Mežica, Tatro pa črnjanski zdravnik Ramšak. Vsa vozila so bila potrebna generalnega popravila. Takratni predsednik Polde Kurnik je organiziral skupino vajencev in drugih članov društva, ki so pričeli z obnovo teh avtomobilov. Vozila so razstavili do zadnjega vijaka, v vajeniških delavnicah v Žerjavu pa so potem izdelali večino nadomestnih delov. Trajalo je nekaj mesecev, da so temeljito prenovili plimonta in renaulta ter ju usposobili za začetek praktičnih učnih voženj.
Naj navedem nekaj starejših in mlajših članov tega društva, ki so skoraj ves svoj prosti čas uporabili za obnovo društvenih avtomobilov. Ti so: Polde Kurnik, Anton Šipek, Franc Petre, Adi Geršak, Franc Piko, Jože Tomaž, Peter Majdič, Tini Gregor, Vanč Gregor, Silvester Grabner, Peter Pistotnik, Mojca Slivnik, Roland Šušel in njegov oče Filip, Franc Arbeiter in Jože Sterže.
Največje zadovoljstvo vseh članov je bilo, ko nam je uspelo spraviti v pogon plimonta in kasneje še renaulta, ki smo ju registrirali in pripravili za praktične vožnje v cestnem prometu.
S tem smo izpolnili našo osnovno nalogo in ustvarili vse pogoje za registracijo avtošole v Črni. Anzi Ocepek nam je iz nemščine prevedel cestne predpise, tehnično pa sta to skripto
oblikovala Nežka Anželak in Modrijeva Marjanka, inženir Kovič pa nam je priskrbel skripta s področja avto-moto znanstva.
Tako je društvo izpolnilo vse pogoje za registracijo avtošole v Črni. Ta je bila ustanovljena in registrirana v slovenjgraškem okraju leta 1958. Šola je potem dolgo delovala v Črni do sprememb lokalnih oblasti na Koroškem. Vsi kandidati te šole so teoretične izpite opravljali v Črni, praktične vožnje pa od Črne do Slovenj Gradca. Praktične izpite za motorna kolesa so delali v Črni, za osebne avtomobile pa v Slovenj Gradcu. V okviru Ljudske tehnike Slovenije je naše društvo delalo skoraj najbolje, saj smo dobivali razne pohvale in priznanja za dobro delo in organizacijo. V letu 1953 sva bila s Kurnikom tudi delegata na kongresu Ljudske tehnike v Celju, kjer smo dobivali pohvale. Kot dobremu društvu nam je Ljudska tehnika Slovenije naslednje leto dodelila nov osebni avto Fiat (Fičo) in motorno kolo Puch 125 za potrebe izobraževanja v praktičnih vožnjah mladincev in drugih prebivalcev. Vojna pošta Zagreb nam je iz svoje zaloge na Borongaju dodelila rusko vojaško tovorno vozilo, ki smo ga kasneje usposobili za redni prevoz lesa pri Gozdni upravi Črna. V letih 1953–1955 smo poleti večkrat organizirali spretnostne vožnje z motorji, pozimi pa motoskiring na Pristavi z mednarodno udeležbo sosedov Avstrijcev. Večkrat smo priredili tudi oglede motornih dirk od Šoštanja do Slemena in tudi avtomobilističnih dirk v Portorožu.
Vsi pri društvu smo bili naklonjeni napredku in razvoju splošnega znanja o avtomobilizmu. Spoštovali smo vse napredne predloge, ne glede na vsebino in ime predlagatelja. Skupno s Črnjani smo se zavedali, da smo razvijali naše delovanje prostovoljno, temeljilo pa je na užitkih in razvoju avto-moto tehnike v Zgornji Mežiški dolini.
V letih 1952–1954 sem bil, kot predsednik tega društva, z uspehi zelo zadovoljen, saj naši člani pri vseh težavah in pomanjkanju materiala pri raznih vožnjah in pri delu v delavnici niso imeli nezgod, pa čeprav so udeleženci zaradi raznih defektov in pomanjkanja goriva avtomobile večkrat porivali po cestah. Skoraj vsi člani društva, predvsem pa vajenci, so svoja znanja pozneje tudi izpopolnjevali na srednjih in višjih šolah in bili pri Rudniku Mežica pozneje na vodilnih delovnih mestih.
Mnogih članov, ki so pomagali pri ustanavljanju društva, danes ni več med nami, še živim pa ostajajo na ta čas lepi spomini, ki jih lahko razlagajo svoji okolici, predvsem pa
vnukom.
Franc Arbeiter
Vir: Črnjanske cajtnge, leto 2005, št. 28, str. 41.
