Štrgale/ostrnice na Zgornji Pivki

Štrgale smo jim pravili, najbrž zaradi oštrgljanega/okleščenega vrha smreke ali hoje, ki je bil zanje osnovni gradnik, nekakšna hrbtenica. Pesnik Oton Župančič  jih je spoznal v Loški dolini, kjer je letoval.  Tam so avtohtone, rečejo jim ostrnice; tako je pesnik poimenoval tudi ciklus svojih pesmi. – Na Pivškem pa se štrgale/ostrnice niso udomačile, nemara zaradi burje, ki jih je pogosto prevračala. Nastajale so takole: Pokosili s(m)o deteljo ali luceren, pustili, da je ovenel(a), pripeljali že  pozimi posekane in okleščene/oštrgljane  jelove vrhe, jih v določnem razmiku in ravni vrsti trdno zasadili v tla, in jih začeli oblagati z uvelo deteljo ali lucernom; plast za plastjo, v krogu okoli debla, do višine kakih 2 metrov, klini odsekanih vej so tvorili nekakšen skelet. Potem s(m)o jih  prepustili dobremu in slabemu vremenu; čez čas pa poruvali, jih kar otovorjene zmetali na lojtrance in jih odpeljali pod streho. Na štrgalah s(m)o na Pivškem sušili le deteljo in luceren, ki se sušita dolgo in se ju na tleh ne sme obračati, ker se osuje najboljše, drobni lističi, ki se posušijo v nekaj urah, debelca pa zlepa ne. – O mraku pa so te vrste nemih postav vzbujale domišljijo,  v otrocih največkrat strah.