Na postojnski gimnaziji, pozneje v Šolskem centru Postojna, je več desetletij na samosvoj način deloval krožek OZN, ki ga je neutrudno usmerjal prof. Franc Zupan. Ni imel le peščice članov, marveč za cel razred deklet in fantov. Nekateri so vztrajali po več let, se oblikovali v aktiviste ideje Združenih narodov, med njimi in mentorjem so nastajali trajni prijateljski odnosi. V globini profesorjevega vztrajanja pa je bila ideja slovenstva. Bil je zgodovinar, doma z Gorenjskega, diplomiral je s temo o koroškem plebiscitu, in vse življenje z mislijo in dejanjem ostal tvoren Slovenec. Kot pedagog ni hotel razumeti uradnega zanemarjanja domovinske vzgoje. Veliko pozornost ji je namenjal mimo predpisanega učnega načrta že pri svojem predmetu, utrl pa si je pot do nje tudi skozi dejavnost krožka OZN. Tako je dosegel še dijake, ki jih ni učil. Njegovi krožkarji so se skozi sistematično seznanjanje s položaji Slovencev onkraj meje, razvijali v ozaveščene rodoljube.
Posebno se je usidralo v zavest vsakoletno sklepno dejanje krožka – ekskurzija v zamejstvo, izmenično na Koroško – ali v Trst, Gorico ali Benečijo. Z ekskurzijo v Beneško Slovenijo smo spomladi 1971 dosegli tudi Tarčmun, vasico na pobočju Matajurja, rojstni kraj Ivana Trinka Zamejskega (1863–1954), duhovnika, pesnika, vodnika in buditelja beneškega ljudstva. Tako smo se strnili ob njegovem grobu: tretji z desne je prof. Zupan (levi profil), jaz pa (desni profil) z leve prebiram izbrane Trinkove pesmi pesniku v čast in spomin.
