Pustovanje nekoč je bilo vse nekaj drugega, kot je danes. Maske so bile grozljive, grde in teh še danes ne maram. Še sedaj se stresem ob spominu na mamo, ki se je oblekla v coprnico. Čeprav petletna, sem jo takoj spoznala, pa kljub temu me še danes strese, ko se spomnim kako me je zagrabila in srepo pogledala.
V duhu pustovanja pa sem, kljub raznim tudi neprijetnim doživetjem, že od majhnih nog. Nekako je pustni čas izgubil svoj čar, toda midva se vedno zadnji moment zopet našemiva.
Ko sva imela butik RED BOOGIE, sva se redno maskirala, pripravila penino in majhne krofe za obiskovalce butika. K nam so zahajali tudi maskirani ljudje, kar je bilo zelo zaželeno … danes so žal drugačni časi in maskiran ne smeš nikamor vstopiti.
Takrat sva to pustno navado povzela iz Kölna, kjer se je rajalo ves mesec. Ljudje so po trgovinah pili penino, prodajalci so bili vsi maskirani in še ena navada se nama je vtisnila v spomin. V Kölnu v času pustovanja ni bilo dovoljeno nositi kravato. Vsakemu so jo takoj s škarjami odrezali. To je Valentin okusil na svoji koži, ko je bil v tistem času na sejmu mode. Takrat, pred četrt stoletja, so moški obvezno nosili še obleke in kravate. V današnjem času v Kölnu verjetno nimajo več tovrstnega dela.
Bil je čas, ko smo hodili po domovih prijateljev maskirani v skupinske maske … tudi to je preteklost, saj si nihče več ne upa spustiti v svoj dom maskiranega človeka.
Tisti čarobni čas pustovanja je žal minil.
Prispevala: Valentin in Mirjana Steblovnik
