Približujejo se velikonočni prazniki in pred tem tudi cvetna nedelja. Nekoč smo se krajani Ostrožnega podali peš ali s kolesi v farno cerkev Sv. Danijela, saj takrat ni bilo osebnih avtomobilov, taksijev, avtobusov, pa tudi »celebus še ni vozil.
Za te praznike smo imeli običajno nova oblačila. S sestro sva imeli srečo, tretja sestra je »prišla« pozneje, da je bila najina soseda, Ocvirkova Gelči, šivilja. Doma smo se okopali in umili v lesenih kadeh in umivalnikih, saj je bil stari oče kolarski mojster s štampiljko z letnico 1954. To leto, 19. septembra, je prišel na Ostrožno tudi maršal Tito; ta datum pa je nato postal praznik Krajevne skupnosti Ostrožno.
Pot v mesto je potekala s kolesom »na štangi« ali na sedežu za kolesarjem. Peljala nas je mimo Gostilne Ljubica, Mizarstva Jezernik, mimo vile Ana, garaž Ingrada, Lanovžke vrtnarije, prečkali smo železniško progo, in nato mimo Kukovičeve žage, vile Regina, gledališča, tržnice, kjer je bila tudi kolesarnica.
Preden smo stopili v cerkev, so nam starši v dlan stisnili nekaj drobiža za nabirko. Spomnim se, da se je veliko mojih letnikov, med njimi tudi jaz, stisnilo v kot in denar obdržali, da smo si lahko v slaščičarni Bakijević kupili turški med.
Z butarami smo se vračali domov po isti poti in se tudi med seboj glasno prepiral, kdo ima lepšo. Spomnim se, da je bilo eno leto zelo deževno, butare so bile okrašene s trakovi iz krep papirja v vseh različnih barvah. Imela sem lepo svetlo rjavo oblekico, ki pa je bila ob prihodu domov vseh možnih barv. Naj še omenim, da me je krep papir zaznamoval že v rani mladosti, sedaj pa se od moje starosti 63 let naprej, še veliko srečujem z njim.
Prispevala: Marija Jevnišek, roj. Turnšek (Celje)
