Potem, ko je Italija leta 1927 na Primorskem prepovedala vsa slovenska društva, so Bistričani izgubili tudi svoje planinsko društvo ustanovljeno leta 1907. Pa ne le to. Zaplenili so jim tudi Vilharjevo kočo v Črnem dolu pod Snežnikom, zadnjo slovensko planinsko kočo zgrajeno pred prvo vojno leta 1914. V Jugoslavijo so pregnali štiri zadnje predsednike društva: Miroslava Martinčiča, dr. Frana Kovčo, Antona Kraigherja in Lojzeta Zajca, zaplenili so društveni arhiv in domačine silili v novo ustavljeno italijansko planinsko društvo CAI sezione Fiume, sottosezione Villa del Nevoso, kot so preimenovali Ilirsko Bistrico. Omejevali so obisk Snežnika, kjer je kasneje zrasla italijanska protiletalska opazovalnica.
Domači planinci so težko sprejeli dejstvo, da so odtrgani od matične domovine in slovenskega planinskega sveta. Kljub oviram so se posamezniki ali manjše planinske skupine podale na slovenske gore, ali celo na Triglav.
Skupina Ilirsko-bistriških planincev, na sliki, se je podala na Triglav 13. in 14. avgusta 1939. Proti cilju so se podali skozi Trento in pod nadzorom italijanskih obmejnih stražarjev zadnji dan pohoda dosegli vrh Triglava.
Slika. Spredaj z leve Franc Klemenc, Slavko Kos in Josip Fatur; zadaj: Anton Hodnik, Milo Cubr, Stano Zadel in Albin Bubnič. Fotografijo hrani Vladimir Čeligoj. (v.č.)
