V družabnem življenju kraja so gostilne nekoč bile središče kraja. Tam se je vse dogajalo, zbirali so se vaščani, si izmenjali novice, se dogovarjali o skupnih poslih, sklepali kupčije in sploh razpravljali o tekočih zadevah. Znana je tista značilna zgodbica, ko je poštar iskal gospodarja na domu. Tam pa so bili le otroci in so zažgoleli: »Našega ata ni doma! So v gostilni!« Na vprašanje kje pa so mati, so spet v en glas odgovorili: »Tudi mama so v gostilni. Šli so očeta iskat!«
Gostinca Musetova: Mici in Ivan Smuk sta prišla iz okolice Ljubljane in si tukaj v starem delu Bistrice, Gornjem kraju, omislila gostilno pa tudi družino. Hitro so s vključili v življenje kraja.
Žal vseh s slike, ki je nastala okrog leta 1932 (verjetno kakšno nedeljo popoldne), ne poznamo: zadaj je gospodinja Mici, roko drži na rami svojega moža Ivana Smuka. Pred njo je (s krznenim ovratnikom) še Anton Ličan, zadnji slovenski župan po italijanski zasedbi po letu 1927. Mladenič s psom v beli srajci je njun sin Ivan, Ivko.
Sin Ivko Smukov je drugo vojno preživel pri letalcih, po vojni pa je bil zelo uspešen v športnem življenju kraja. Simpatična je ona njegova iskrica. Na smučarskem tekmovanju se je čakajoč na štart, na poziv štarterja »SMUK« odzval s »TUKAJ SEM!«, namesto, da bi se pognal po beli strmini.
Musetovo gostilno so kasneje prevzeli Oblakovi in Renerjevi, danes ni tu več gostilne. V njej domujejo novi gospodarji. (111, vč)
