V desetih letih mojih pedagoško-svetovalskih stikov s slovensko šolo v Italiji, sem vsako leto, navadno v juliju, ko so bili tam končani maturitetni izpiti, organiziral že kar tradicionalno enotedensko maturantsko ekskurzijo po Jugoslaviji. Za en avtobus najboljših maturantov s tržaških in goriških višjih srednjih šol in nekaj spremljevalcev, njihovih profesorjev.
Obiskali smo številne znamenitosti: v Bosni in Hercegovini (Sarajevo, Jajce, Andričev Travnik), Črno goro (Budvo, Titograd, Njegoševo Cetinje, Lovčen in Boko Kotarsko) Makedonijo (Skopje – na fotografiji smo pri Svetem Pantelejmonu, razgledišču nad Skopjem –, Ohrid, Tetovo), Srbijo (Beograd, Avala, Novi Sad, tudi Prištino, Peć in Kosovo polje), Hrvaško (Zagreb, Plitvička jezera, Split in Dubrovnik).
Pri izvedbi teh načrtov me je/nas je doletelo tudi marsikaj dramatičnega: npr. okvara avtobusa, ki naj bi nas prvi dan zjutraj dostavil na Brnik, že po prvih kilometrih tostran italijansko-jugoslovanske meje, a smo ga po srečnem naključju v Sežani zamenjali in na Brniku še ujeli let proti Dubrovniku; ali pa v Črni gori, v Budvi, kjer so nam prodali hotel ki ga še ni bilo, starega je razdejal potres od novega pa je bilo dograjeno le pritličje s kuhinjo in restavracijo, pa so nas razselili na vse konce in kraje; gostitelji so si sicer prizadevali za nadomestni program (organizirali so npr. celodnevni »fišpiknik« v samotnem, še neomadeževanem zalivčku, kamor so nas popeljali z ladjico, vseeno smo izsilili spremembo programa in se tretji dan z vlakom popeljali po progi Beograd–Bar v glavno mesto; ali pa, ko so že prvi dan nekje v Slavoniji avtobusu, ki nam je bil dodeljen za ves teden, odpovedale zavore, tako da smo v Novem Sadu sredi noči iskali prenočišče, ki nas je sicer čakalo v Beogradu, in ga našli v taboru ob Donavi, odkoder pa so nas hitro prepodili roji komarjev, tako da smo sedli na vlak, ki nas je dostavil na pravo mesto, V Beograd, šele v zgodnjih jutranjih urah. Naslednji dan smo na splošno zadovoljstvo kar prespali. sf)
