V začetku osemdesetih let smo z Ansamblom Slovenija pogosto gostovali v Švici, kjer sem si »izposodil« idejo za postavitev tovorne žičnice na strmini proti moji kočki na hribu nad našo domačijo v Pongracu, od koder je lep razgled na desni proti Homu in nato proti Mrzlici, Kamniku, Gozdniku, Kotečniku, Slomniku, Svetini, Celjski koči s Tovstim vrhom in Grmado ter Bukovico na skrajni levi.
Radovedna, kako mi gre pri gradnji žičnice delo od rok, sta se na hrib povzpela moja žena Nada in sin Damjan, ki sem ju ovekovečil s fotoaparatom sovjetske znamke Zenit. Žičnica je v teh minulih štiridesetih letih opravila nešteto voženj, v katerih neizmerno uživajo »otroci vseh generacij«. To je moj košček raja, na katerem sem v tem času postavil tudi naš prvi čebelnjak z enim panjem in vsak kvadratni meter zemlje zasadil z raznovrstnem sadnim drevjem. V njegovih krošnjah vsako pomlad brenčijo moje ljube čebelice, prav tako kot v teh dneh pred štiridesetimi leti, in nabirajo prvo letno pašo.
Prispeval: Franc Burjan
