Moj stari oče Anton Agrež (prvi z leve) v družbi celjske »zelene bratovščine«. V ustnem izročilu stare mame Ivane Agrež so mi ostali najbolj v spominu naslednji lovci: hotelir Bernardi (z Gosposke ulice), medičar in lectar Kraupner (z Glavnega trga), Železnik (sovaščan starega očeta s Skalne kleti), ter Knez in Debenjak. Med lovci sta na fotografiji dva oficirja v uniformi Kraljevine SHS; v ozadju pa je eden izmed lovcev z značilnim srbskim pokrivalom šubaro. Devet uplenjenih divjih zajcev pa kaže na to, da je bilo v tistih časih v gozdovih zadosti divjadi.
Spomini
Lov je bil v prvi polovici 20. stoletja predvsem privilegij bogatejših celjskih meščanov. Kljub temu, da je moj stari oče bil le trgovec z lastno stojnico na Glavnem trgu, so ga le-ti sprejeli medse in spoštovali. Na lov je odhajal z nahrbtnikom, ki je v svoji notranjosti skrival skromno malico v nasprotju bogati lovci, ki so razumljivo, nosili s sabo poln nahrbtnik dobrot. Seveda pa so »zeleni bratje« kdaj pa kdaj preveč »pogledali« v kozarec, zato je stari oče velikokrat prišel domov v rož’cah in ob tem zbudil otroke, pa naj je bila ura polnoči ali dve zjutraj, ko so morali kleče moliti in peti. Ko je opazil, da se ga bojijo, se je razjokal. Ob preko mere popitem vinu so se pojavile tudi posledice travm prve svetovne vojne, ki jo je preživel na soški fronti kot avstro-ogrski vojak 87., celjskega pešpolka. Tudi njegova prerana smrt v 49. letu starosti je posledica težkih in nečloveških razmer na fronti. Na pogreb starega očeta je prišlo veliko ljudi, lovci pa so mu za zadnji lovski pozdrav izstrelili častno salvo.
Prispeval: Rudi Škedelj
