Teta Luógrjeva iz Zagorja nese koscem južno n Tàbrsku, 1958
Ujel sem jo v Gúri, na kraškem Taborskem grebenu. Z lepo poslikano pletenico na glavi, drugod ji rečejo jerbas, to je okrogla košara z ravnim dnom in majhnima ročajema. Luógrjevi, mali kmetje iz Zagorja na Pivki, so imeli nekaj košenic tudi onkraj Grebena, pod najbolj strmo skalno steno nekdanjega gradu Šilentabor. Stric Luógrjov, mož majhne postave a bistre glave, je bil tudi nekakšen vaški zemljemerec, njegova žena Tončka, kmečka gospodinja, pa prava pravcata pravljičarka.
Pravljičarstvo v starodavnem pomenu besede, se pravi pripovedovanje in poslušanje pravljic v dolgih zimskih večerih, se je v Zagorju na Pivki ohranilo do sredine 20. stoletja. Še po drugi svetovni vojni smo pozimi hodili k Luógrjevem na robu vasi, kjer je teta Luógrjeva (Antonija Kiren, 1896–1986) pravila (včasih tudi brala) pravce. Punce so prihajale vsaka s svojo klopco (pručko), fantje smo se posedli, kjer je bilo, teta pa so sedli na rob zidanega štedilnika in mi smo odprtih ušes in ust poslušali besede o čudnih, prečudnih rečeh in se posebno veselili tistih zgodb, ki so se odvijale v nadaljevanjih, se pravi tistih prav(lji)c, ki so bile dolge.
Bil je svet, ki ga že dolgo ni več. (sf)
