Na fotografiji je moja oma, Emiljana Štefanič.
V spremni besedi njene knjige je gospod Anton Gričnik zapisal takole:
Rojena je bila 1. 1. 1924 v Lipoglavu pri Ločah kot šesti otrok v Novakovi družini, ki je bila rudarska družina s 13 živečimi otroki in so se pogosto selili (Trbovlje, Srbija-Rtanj, Avstrija-Oberdorf, Griže). Pri treh letih so jo oddali v rejništvo zakoncema Kumer v Loče, ki sta bila sama brez otrok in sta bila rejnika še nekaterim drugim otrokom. V osnovni šoli je bila odlična učenka, še posebno jo je veselil slovenski jezik s književnostjo. Šolanja ji niso dovolili nadaljevati, zato se je začela vključevati vsaj v kulturno delo Loč (dramske igre pri prosvetnem društvu, cerkveni pevski zbor). Po vojni se je poročila s progovnim desetarjem Francem Štefaničem in ostala na željo moža izključno gospodinja. Šele po moževi upokojitvi in osamosvojitvi otrok je začela po malem pisati in objavljati v časopisu Kmečki glas, v rubriki Pisana njiva. Po smrti moža je v pretekli zimi napisala še nekaj zgodb in prigod iz svojega življenja.
Njena snaha Irena Štefanič, sicer diplomirani inženir gradbeništva, je znala ceniti in oceniti njeno delo. Vzela si je čas in je vse njeno pisanje povezala v prijeten šopek pod naslovom IZ DEVETE VASI… s podnaslovom Pripovedi po ustnem izročilu, ki je sedaj pred nami.
