Kaj se zgodi z identiteto človeka, ko zapusti rojstno zemljo? Kako ohranja stik z domovino, ko se pretrgajo fizične vezi? Ta vprašanja so v središču raziskovalnega dela dr. Mirjam Milharčič Hladnik, sociologinje, raziskovalke migracij in znanstvene svetnice na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. V svojih raziskavah se posveča življenjskim zgodbam migrantov in migrantk, njihovim spominom, vsakdanjim predmetom ter praksam, s katerimi ohranjajo občutek pripadnosti.
Pri raziskovanju hrane in spomina v migracijskem kontekstu uporablja kvalitativni, izrazito humanistični pristop. Namesto makroekonomskih kazalcev in vnaprej določenih teoretskih modelov se opira na življenjske zgodbe, poglobljene intervjuje in avtobiografske zapise več kot šestdesetih žensk. Kot sama zapiše:
»Za nas je ključno, da smo prikazali izseljevanje kot priseljevanje in obratno; da smo postavili v središče migracij človeka kot izseljenca in priseljenca hkrati; da je pred nami razgrnjen svet, v katerem ljudje pripadamo vrsti homo migrans, ki nima korenin, ampak krila.«
Pri raziskovanju ji je pomagala tudi lastna življenjska izkušnja, saj je z možem in dvema otrokoma nekaj časa živela v New Yorku. To ji je omogočilo globlje razumevanje dejstva, da sta »domača« in »izseljenska« Slovenija ves čas živeli v dialogu – izmenjevali sta si materialne dobrine, pisma in čustva, pa tudi politična prepričanja ter ideološka razhajanja.
Eden osrednjih poudarkov njenega dela je spoznanje, da hrana deluje kot močan, skoraj podzavesten sprožilec spomina (t. i. Proustov fenomen). Vonji, okusi in rituali priprave tradicionalnih jedi v novem okolju ustvarjajo most med preteklostjo, družino in domovino. Ena od sogovornic je povedala:
»Hrana je etnična identiteta! Ko pomislim na svoje slovenske korenine, pomislim na peko kruha. Moja mati je kruh vedno pekla doma, prav tako vse moje tete in obe babici.«
Kruh v izseljenskih skupnostih pogosto simbolizira stabilnost, varnost in družinsko povezanost. Ko je raziskovalka obiskala dom ene od sogovornic v predmestju Pittsburgha, jo je ob prihodu pričakal star običaj: kos kruha, ščepec soli in šilce žganja.
Posebno mesto v izseljenskih zgodbah ima tudi potica. Migrantke so jo prinesle s seboj »v svojih glavah« – kot neoprijemljivo dediščino brez zapisanih receptov. Njena priprava se je prilagajala novim razmeram, zato so nastale številne različice. V Združenih državah Amerike sta se najbolj uveljavili orehova in rozinova potica. Recept ni predstavljal le navodila za peko, temveč skupek spominov, podob, vonjav in čustev. Nekatere ženske so v žepih svojih plaščev čez ocean prinesle celo semena šmarnic, da bi v ameriški zemlji zasadile košček slovenskega doma.
Identiteta migrantov ni statična. Hrana omogoča prepletanje starega in novega okolja ter ustvarjanje hibridnih identitet. Slovenske kulinarične navade so se postopoma prepletale z ameriškimi sestavinami in načini priprave hrane. Zanimivo je, da se tradicije v izseljenstvu včasih ohranijo v bolj konservativni obliki kot v matični domovini. Medtem ko se kulinarika v Sloveniji naravno spreminja in razvija, lahko v izseljenskih skupnostih posamezna jed, denimo potica ob praznikih, ostane skoraj nedotakljiv simbol pripadnosti in pomembno sidro kolektivnega spomina.
Z analizo življenjskih zgodb dr. Mirjam Milharčič Hladnik dokazuje, da migracije niso zgolj geografski premik iz ene države v drugo. So kompleksna izkušnja bivanja med različnimi kraji, kulturami in identitetami. Posamezniku omogočajo oblikovanje osebne identitete, ki presega vnaprej določene nacionalne okvire. Raziskovalka zato poudarja, da smo ljudje veliko več kot le to, kar jemo. Smo to, kar čutimo, česar se spominjamo in s kom delimo hrano. Dom tako ni opredeljen z zidovi ali državnimi mejami, temveč z občutkom pripadnosti. Je tam, kjer skozi vonj po kruhu in potici oživijo obrazi prednikov in kjer človek – kot homo migrans – kljub svojim krilom najde občutek varnosti in doma.
S prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik se je pogovarjala študentka kulturne zgodovine Natalija Bajc.
