Mesar je imel pred hišo visoko skladovnico napol obtesanih hlodov. To so bile slavne mesarjeve klade, naša radost in naše hrepenenje. Plezali smo po njih, lovili se, prevračali se, in padali; solnce samo se je smejalo našemu veselju. Še zdaj ne vem, kako da so nas neprestano in s toliko skrbjo podili s tistih lepih klad. »Janez je že spet na mesarjevih kladah!« Seveda je in čemu bi ne bil? Stvari so na svetu, ki jih človeška pamet tudi z veliko težavo ne preudari do kraja. Zdelo se mi je, da so nam teh klad nevoščljivi stari ljudje, zato ker so prenerodni in prepusti, da bi plezali nanje. Najbrž sem sodil prav.
(I. Cankar, Moje življenje I.)
Cankarjevo prvo igrišče so bile mesarjeve klade, ki so ob Tržaški cesti, blizu mesta, kjer danes stoji Cankarjev spomenik, čakale na odvoz. Po tem kupu hlodovine je tam, okrog daljnega leta 1880, plezal tudi mali Janez (Ivan) v družbi svojih vrstnikov. Cankar je mesarjeve klade tako lepo opisal, da si zaslužijo svoje mesto v novi knjižnici. Mehke in udobne, ustvarjene tako, da otroci na njih sedijo, plezajo, jih premikajo in zlagajo v različne kompozicije, so našle svoj prostor takoj pod Klancem.
Ta večnamenski prostor je opremljen še z mizicami in stolčki, da lahko tu mladi bralci gledajo knjige, se igrajo z raznimi didaktičnimi igrami in ustvarjajo različne likovne izdelke. Kdor pa ne ve, kaj sploh klade so in kako je izgledala ena prvih Cankarjevih otroških iger, si lahko na steni tega oddelka ogleda prizor, ki ga je s svojim čopičem in barvami spretno ustvarila Barbara Jurjevčič.
