Magdalena Grad (danes Brezovački), delavka v mehanski obdelavi

Spominjam se, da smo v Rogu delali različna kolesa, specialke, zložljive ponije, poni eksprese, športna gorska kolesa, trikolesnike, stole za kampiranje idr. Ko sem prišla v Rog, je imela tovarna v Savljah obrat za izdelavo pisalnih strojev. Obrat je Rog prevzel zato, da ne bi proizvodnja pisalnih strojev propadla. Kasneje smo v Tržiču odprli tudi obrat za proizvodnjo cevi [1968], v času obstoja fabrike pa smo zgradili tudi nov obrat na letališki v Ljubljani.

Celotno delovno dobo sem preživela na Trubarjevi v oddelku mehanska obdelava, ki je bila do leta 1963 v prvem nadstropju, nato pa v pritličju glavne stavbe. Njeno mesto v prvem nadstropju je po selitvi zasedla orodjarna. V orodjarni so mojstri izdelovali različna orodja za stroje, v mehanski obdelavi pa smo obdelovali v glavnem »drobiž«, t. j. kolesne dele manjših dimenzij. V pritličju Roga so delovali oddelki avtomatnica, špičarna, galvana in mehanska; v nadstropjih glavnega tovarniškega poslopja pa so bile okvirnica, montaža, lakirnica, orodjarna itd. V dvoriščnem objektu so bile v nadstropju garderobe, v pritličju pa stiskalnica. Moram pa priznati, da po fabriki nisem rada hodila in sem se raje držala svojega delovnega mesta.

Na začetku sem največ delala na »vrtalki« in na »PV« stroju za valjanje navojev. Moja naloga je bila valjanje navojev na gonilne osi kolesa. Pri delu smo imeli norme. Jaz sem imela po naravi precej gibljive roke in ko je prišel tehnolog pogledati, kako delam, je rekel: »Gospa, moje oko ne dojema, kaj vaša roka dela.« »Ja, to je praksa!« sem odvrnila.

Delo na navojih je bilo naporno: stala sem na eni nogi, z drugo pa sem pritiskala na sprožilec. Po šestnajstih letih na tem delovnem mestu sem si pridelala poškodbo hrbtenice. Leta 1985 sem bila operirana in bila zaradi invalidnosti premeščena na lažje delovno mesto za strojem za rezanje cevi Treminger. Stroj je za delovanje potreboval več delovnega prostora, saj so bile cevi dolge tudi do 4 ali 5 metrov, zato je stal v oddelku avtomatnice, medtem ko je delovno mesto spadalo v oddelek mehanske obdelave. Delo je bilo precej lažje, saj je bil stroj polavtomatski in sem ga lahko upravljala sede. Ko sem se nanj navadila, sem z rokami pritiskala na gumbe in medtem gledala skozi okno na ljubljanski grad.

Imela sem dobro delovno mesto in zelo dobre šefe. Mislim, da so bili tudi sodelavci zadovoljni z mano. Imela sem namreč precej smisla za humor, tako da se v našem oddelku tudi po moji zaslugi niso nikdar prepirali, niti kregali. Vsi smo se razumeli, bili smo kot ena družina. To omenjam, ker se je v drugih oddelkih dogajalo marsikaj. Moj šef Vlado Vadnov mi je enkrat rekel: »Veste kaj, Magda, če ne bi bilo vas, bi se tukaj tepli! Edino vi znate ljudi pomirit, ko ste taka humoristka.« [smeh] Ja, to je tako, ljudje smo si pač različni, kajne? Jaz sem bila »za humor« in tako smo lepo preživeli ta čas. Nekoč sem z vozičkom delila cunje in paste za roke. To je bilo ravno za Miklavža, pa stoji šef in me gleda, pa pravi: »Kaj pa imate tukaj?« Sem rekla: »Darilo za Miklavža!« Pa sem poskrbela za dobro voljo. Odgovoril je: »Ste pa iznajdljiva!« kar je bilo tudi res. Spominjam se, da je imel šef v pisarni preperel okenski zastor iz zelenega blaga. Ker je bilo blago poškodovano, zastora ni mogel spustiti, ko mu je sonce svetilo v obraz. Ko sem to opazila, sem prinesla lestev, vse skupaj snela in popravila z navadnimi papirnatimi sponkami. Če bi šef čakal na vzdrževalno službo, bi se načakal, jaz sem pa to rešila hitro!

Navajena sem bila dela na različnih strojih. Spominjam se, da se je zgodilo, da na oddelku ni bilo »štelarja«, čeprav smo jih imeli tri. »Štelar« je bil delavec, praviloma strojni ključavničar, ki je pripravljal ali nastavljal stroje za delo. Izvajal je tudi manjša popravila in odpravljal napake. Nekoč je dežurni tehnolog (uslužbenec, ki je nadzoroval delo v oddelku in izdajal delavcem odpustnice, če so morali z delom prekiniti), mislim, da je bil Milivoj, spraševal, kje so vsi štelarji. Vprašal je, kdo nam stroje pripravlja, pa sem rekla, da jaz. Ni mogel verjeti. Rekel je: »Pa kaj še, vi ne smete to delat, če se kaj zgodi, vi ne boste odgovarjala za to, saj niste pooblaščena.« Odgovorila sem mu: »Ne bojte, saj jaz znam delati vse. Vse stroje nastavim, kokr je treba. Znam svedre nabrusit, znam nože nabrusit, znam »preštelat«, vse znam delat!« Končno se je vdal in me pustil, da sem delala po svoje. Orodje na strojih se je zamenjalo, temu smo rekli »preštelalo«, če se je na stroju zamenjala proizvodnja. Svoje stroje sem si znala sama štelati, zamenjala sem orodja in jih nastavljala za drugo delo. Če so bili štelarji na malici ali so bili zasedeni, sem vse sama napravila.

Stanovala sem za Bežigradom v bloku na Lavričevi ulici. V službo sem se peljala z avtobusom, avtobusno postajo sem imela blizu bloka na Bežigrajski ulici. Izstopila sem na postaji na Poljanskem nasipu, prečkala Ljubljanico in že sem bila v službi. V tovarni smo imeli garderobo s kopalnicami in umivalniki. Zjutraj smo se v garderobi preoblekli v delovno obleko in šli na delovno mesto. Ko sem leta 1959 prišla v Rog, smo delavci še delali v svojih oblekah, kasneje pa so nabavili delovne obleke. Težko je bilo, vendar tudi lepo. Pri delu smo se držali discipline, upoštevali smo urnik. Malicali smo ob določeni uri; v menzo so vozili hrano iz triglavske restavracije. Lahko rečem, da je bila hrana zelo dobra.

Kar se inovacij tiče, sem pri svojem delu uveljavila nekaj čisto svojih postopkov dela, s katerimi sem vse skupaj pospešila. Kot primer lahko navedem postopek povrtavanja matic, ki je predvideval zamudno obračanje komada za obdelavo na obeh straneh. Jaz sem matice obračala s premikom svedra, tako da sem lahko v eni uri izdelala do 800 komadov. To je bilo veliko. S preddelavcem sem se seveda morala dogovoriti za dovoljenje, saj bi sicer opazil, da delam nekaj po svoje. Ostalim delavkam pa tak način dela nisem smela pokazati, saj bi se sicer norma dvignila in bi mi to zelo zamerile. Glede izboljšanja in olajševanja procesov sem se večkrat obregnila ob tehnologe, ki so bili zaposleni v tovarni, naj vendarle razvijejo tak delovni proces, ki bo lažji za delavce. Njihov izgovor pa je bil ta, da ne morejo ničesar spremeniti, saj bi to zahtevalo menjavo strojev.

No, zaradi teh 800 komadov me je začela boleti roka, ki je tudi precej zatekla. Prišla sem v Rogovo ambulanto k zdravniku, takrat je bil pri nas dr. Stare, ki mi sprva ni hotel dati bolniške, vendar se je naposled vdal, saj je bila roka zares hudo otekla. Res pa je, da smo imele delavke pri osvajanju novega dela zmeraj težave z bolečinami v roki. Težave so praviloma trajale kake tri dni, potem pa se je roka utrdila in smo se dela privadile.

V času, ko sem bila jaz v Rogu, se je v ambulanti zamenjalo kakih pet do šest zdravnikov, dokler je niso enkrat v osemdesetih preselili v zdravstveni dom na Metelkovi. S hvaležnostjo se spominjam predvsem dr. Waltzerja, ki mi je zelo pomagal, ko sem si poškodovala hrbtenico. Morda sem imela srečo, saj sta bila moj sin Zvone in njegov sin prijatelja. Operacija hrbtenice je bila neizogibna in na ljubljanski ortopediji me je operiral primarij dr. Marijan Sirnik. Šele v osemdesetih letih se je v Rogu uveljavila nova zamisel, da moramo delavci delati različna dela, da bi tako zmanjšali nevarnost za nastanek poklicnih bolezni. Žal sem posledice enoličnega dela in obremenitve takrat že trpela, ker pa sem že delala na manj zahtevnem delovnem mestu, spremembe delovnega režima nisem potrebovala.

Z delovnega mesta se spominjam vonja po nafti. Frizerka me je nekoč vprašala, ali se vozim v tovornjaku, saj so bili moji lasje prepojeni s tem vonjem. Komade smo morali namreč pred obdelavo oprati z nafto, saj so bili umazani z delčki kovine, različnimi opilki, ostružki ipd. Z njimi sem si večkrat napikala roke, enkrat sem zaradi tega morala celo na operacijo na polikliniko, saj se mi je rana na mestu, kjer se je kovina zadrla v roko, zagnojila. Rokavic pri delu pa nismo smeli uporabljati, saj bi jih stroj lahko zagrabil! Že tako je bilo nesreč preveč. Spominjam se ubogega dekleta, mlade, še ne priučene delavke, ki je prišla na delo s pleteno jopo z dolgimi rokavi. V mehanski obdelavi je želela z žago odžagati komad, pa jo je žagin list prijel za rokav in ji v zapestju odžagal roko. Tako se mi je smilila! Po tej nesreči se je vodstvo odločilo, da uvede delovne obleke.

Kot zanimivost lahko povem, da so v zgodnjem obdobju delovanja tovarne izgotovljena kolesa vozili furmani s konjskimi vpregami na železniško postajo, saj takrat še ni bilo zadosti tovornjakov. V tistem času so z vpregami dovažali v ljubljanske domove tudi premog in to ni bilo nič neobičajnega.

Posebej močno pa se mi je v spomin vtisnil potres, ki se je zgodil v nedeljo, 19. maja 1963 ob 10:45. Tistega nedeljskega dopoldneva smo v Rogu delali, saj so nas delavce vodje oddelkov aktivirali za izpolnitev polletnega plana. V tovarni je bilo veliko delavcev in takrat se je zgodilo. Jaz sem prvič doživela kaj takega, moj stroj je kar skakal. Najprej sem pomislila, da so nov težak stroj dvignili v višje nadstropje in ga spustili na tla, pa je rekel preddelavec: »Ne, potres je bil, a nisi videla, kako se je vse majalo sem pa kje?« »Pa nekaj sem videla, sem rekla, pa nisem vedela«. Vprašala sem ga, ali je lahko še hujše. Odgovoril je, da se lahko tudi vse podre. Tako me je prestrašil, da sem želela oditi domov, zato me je moral pomiriti. Jugoslavijo je julija istega leta prizadel še drug, močnejši potres, ki je najbolj prizadel republiko Makedonijo. Po tistem so težke stroje mehanske obdelave preselili v pritličje.

Spominjam se tudi gospodarske krize v osemdesetih letih. Enkrat leta 1985 smo delavci prejeli tako nizke plače, da nekateri niso mogli niti položnic plačat, zato se je pripravljal štrajk. Ravno v tem času sem doma okrevala po operaciji hrbtenice. Ker sem bila v sindikatu, je prišla ena od sodelavk k meni domov, pa je rekla: »Magda, pridi v fabriko, da narediš mir. A veš, kaj se to pravi? Hočejo štrajkat! Veš, da bo to za fabriko velika izguba?« Ko sem prišla v tovarno, sem srečala direktorja Vlada Smrekarja, ki me je vprašal, ali vem, kaj se dogaja in kako je prišla novica o nizkih plačah v javnost. Jaz sem to vedela, ampak nisem hotela razkriti imena sodelavke, saj bi ta morala za to odgovarjati. Direktor me je nato prosil, naj poskusim ljudi umiriti. Rekla sem mu, naj po oddelkih na oglasnih deskah objavijo zagotovilo vodstva, da bo zadevo uredilo. To je nekako pomagalo. Na svojem oddelku sem sodelavce nagovarjala, naj delajo, da se bo vse uredilo, pa so se umirili. Šef oddelka me je kasneje vprašal: »Magda, kaj zdaj pravijo ljudje, ko smo to uredili?« Sem rekla: »Veste, kaj pravijo? Crkaj magarac dok trava naraste… potem boš jedel…« [smeh] Tako smo se smejali, ne morem drugega reči, saj je bilo hudo, strašno hudo.

Zaradi slabih plač so nekateri celo zapuščali tovarno, tudi taki, ki so bili že dolgo zaposleni. Bali so se, da ne bi ostali brez službe, pa so si varnejše delovno mesto poiskali drugje. Izmed teh pa so se nekateri vendarle vrnili nazaj v Rog. V času krize v poznih osemdesetih oz. zgodnjih devetdesetih, ko ni bilo dela, so pošiljali ženske iz pisarn delat v proizvodnjo. Spominjam se uslužbenke, ki je tako jokala. Rekla je: »Jaz ne bom znala, jaz tega ne znam delat… kaj bom jaz, ko sem navajena samo na svinčnik.« Sem ji rekla: »Veš kaj, lepo ti bo, tukaj boš v dobri družbi in ti bo lepo. Nič ne jokaj, nič se ne sekiraj, mogoče ti bo še boljše kot v pisarni.« Kje je nato končala, ne vem. Lahko, da je pustila službo ali je dejansko šla delat za stroj. Kaj bi pa naj z ljudmi naredili, ko je Rog propadal? Drugo službo si takrat težko našel! Jaz sem bila z delom v Rogu zadovoljna, drugače bi tudi sama že zdavnaj odšla.

Omenila sem že, da sem bila v Rogu članica sindikata. Udeleževala sem se sindikalnih sestankov, na katerih sem predstavljala predloge iz kolektiva, ki sem ga zastopala; zadolžena sem bila za pripravo seznama prejemnikov brezplačnega letovanja, šlo je v glavnem za socialno in zdravstveno ogrožene člane kolektiva; s kolegi pa sem tudi obiskovala delavce, ki so bili dlje časa odsotni z dela zaradi bolezni oz. poškodbe in jim prinašala drobna darila. Po operaciji hrbtenice, ko sem preživela v bolnišnici dolga dva meseca, so me na ortopediji obiskali šef Vadnov, trije »štelarji« in delavka, ki me je nadomeščala. Obiska sem se zelo razveselila!

Nekaj časa smo imeli v Rogu tudi svoje glasilo in odgovornega uslužbenca, ki je ta časopis urejal. Delavci pa tovrstnega dela niso cenili in so ga zmerjali za lenuha in postopača. To se mi je zdelo nekako nesramno. Nekoč, ko se je zadrževal pri mojem stroju, ga je moj šef celo napodil.

Za praznike in obletnice smo v Rogu prirejali zabave, na morje pa sem hodila v Rogov počitniški dom v Savudriji. Na dopust smo šli seveda z avtobusom, saj nismo premogli osebnega avtomobila.

V tovarni smo imeli tudi krvodajalske akcije in tečaje civilne zaščite. Tečaje je vodil eden od uslužbencev, Kliček se je pisal. Učil nas je, kaj moramo narediti v slučaju nesreče, kako nudimo ponesrečencu prvo pomoč itd. Enkrat je v fabriki zagorelo in smo morali v naglici zapustiti delovna mesta. V lakirnici se je zaradi iskre vnela barva, ko je eden od delavcev nepooblaščeno uporabljal naprave. Požar se je zelo hitro razširil po oddelku, saj je bila lakirnica prepojena z gorljivimi laki. Gasilska brigada je požar uspešno pogasila, potem pa so prišli novinarji, da bi o dogodku poročali v novicah. Proizvodnja se je takrat za nekaj časa zaustavila, vendar ne za dolgo.

Enaintridesetega marca leta 1992 sem se po 35 letih dela upokojila. V Rogu sem se dobro počutila, za svoje delo sem bila ob 40. obletnici Roga tudi nagrajena. Takrat so me sodelavke poklicale k oglasni deski oddelka, na kateri je bil list s seznamom nagrajenih delavk. Na njem sem med prvimi imeni zagledala svojega. Hitro sem šla k šefu in ga vprašala, ali je znorel, da mi je dal nagrado, saj sem bila vendar v sindikatu. Bala sem se namreč, da bodo sodelavci rekli, da sem si nagrado priskrbela sama. Takratni vodja je bil na našem oddelku šele kratek čas in je odgovoril, da ne potrebuje veliko časa, da ugotovi, kdo na oddelku dela dobro in kdo ne. To me je tako presenetilo, da sem kar jokala od veselja.

Moj mož je bil iz Lendave in je želel živeti v naravi, zato sva se po upokojitvi odselila iz Ljubljane na vikend, ki sva ga zgradila v Medžimurju, po njegovi smrti pa sem se preselila v Lendavo, kjer danes prebivam v upokojenskem stanovanju. Žal mi kot invalidni osebi ni uspelo pridobiti ustreznega stanovanja. Bila sem sicer prva na seznamu, vendar je primerno stanovanje dobil nekdo drug. Vztrajno povprašujem, ali se obeta kakšna novogradnja, pa ne pomaga. Neuspešno hodim »od Poncija do Pilata«… glede tega sem zelo razočarana.

Moja želja je, da bi prišla gor v Ljubljano, da bi si ogledala sedanji Rog, kako zdaj izgleda. Žal nimam nikogar, ki bi me lahko z avtom peljal na tako dolgo pot. S partnerjem se lahko zapeljeva le v trgovino ali na krajšo relacijo, vnuk pa zaradi službe ne utegne. Upam, da mi bo vendarle uspelo in bom kmalu obiskala tovarno, v kateri sem preživela toliko delovnih dni in doživela toliko lepih trenutkov!”

Intervju opravljen po telefonu, 25. februar in 24. marec 2026
Pogovarjal se je: Tomaž Miško
Transkripcija pogovora: Tomaž Miško
Priprava besedila: Tomaž Miško