Galobova družinska knjižnica je obsežna in raznolika, saj jo sestavljajo knjige obeh družin, Gutenberger in Galob. V njej so tako strokovne kot poljudne knjige, pesmarice, mladinska literatura, poezija, literatura na temo razvoja otrok in šolstva, čebelarska in sadjarska literatura, stare šolske čitanke in vadnice, … Njegov odnos do knjig morda najbolje ponazarja dogodek ob koncu vojne, ko je tedanja oblast zahtevala, da šole vse nemške knjige na dvoriščih zažgejo. Uprl se je ukazu in knjig iz mežiške šole ni dovolil sežgati, zaradi česar je moral na zagovor. Njegova utemeljitev, da so knjige, ne glede na jezik, v katerem so pisane, civilizacijski dosežek in niso vzrok ali krivec vojne ter opomin na dejstvo, da so osovraženi Nemci ob okupaciji Mežice (in pravzaprav povsod, kamor so prišli) najprej zažgali in uničili slovenske knjige in arhive, kar je bilo vedno razumljeno kot barbarstvo brez primere, ga je rešilo kazni. Ne pa tudi zamere oblastnih struktur, katerih navodilo je prekršil.
Kot zbiralec slovstvene folklore se je preizkusil v času službovanja v Kotmari vasi. To je bilo obdobje, ko se je odločalo, ali bodo tam živeči Slovenci ostali del matičnega naroda ali pa bodo ostali v Avstriji kot manjšina. Med njimi je zbiral ljudske pesmi in pripovedke v slovenskem lokalnem narečju. V drobnem zvezku, kamor so jih pripovedovalci s svinčnikom večkrat tudi lastnoročno zapisali, so po skoraj sto letih še vedno jasno vidne in čitljive.
V prvih letih po plebiscitu je namensko zbral razglednice različnih krajev iz Roža, Podjune in Zilje, od koder je doma njegov rod. Zbirka je še danes shranjena v velikem albumu, ki ga je uredil sam.
Čevnice je pričel zbirati na prelomu prejšnjega stoletja, ko so čebelarji kranjiče nadomestili s panji s premakljivim satjem. Videl je, da kmetje neuporabne panje skupaj s čevnicami uporabljajo za kurjavo, zato se je s posameznimi čebelarji dogovoril, naj čevnic ne sežigajo, ampak jih dajo njemu: Vse končnice so prilično dobro ohranjene. Že svoj čas sem mislil na to, da jih bom podaril muzeju, sedaj pa, kakor rečeno, jih še vedno zbiram, ker me ta žilica še ni zapustila. Na drugi strani pa so mi nekaka železna rezerva ob misli, da bodo vsi sadovi dolgoletnega truda in skrbi skopneli brez naše krivde. V tem slučaju bodo ostale vsaj končnice hčerkama v spomin.9
Zbirka modelčkov za krašenje voska z rastlinskimi in okrasnimi motivi nima spremnega zapisa, od kod izvirajo posamezne enote. Manjši ploskovni in modeli v obliki štampiljke nosijo motive, izrezljane na obeh glavnih ploskvah, večji in glinasti modeli pa so oblikovani za enostranski odtis. Celotna zbirka je omogočala odtis 19 različnih motivov. Dopolnil jo je z več stranmi zapisov in receptov o načinu uporabe voska v kombinaciji z rastlinami ali drugimi dodatki, za namene zdravljenja. Načrtno je zbiral recepte za jedi, pijače, mazila, esence in pripravke ljudske medicine, pri katerih pripravi se uporabljata med in vosek, ohranil je tudi star, zelo poškodovan zvezek, v katerega so na neki kmetiji zapisovali navodila za zdravljenje živali. O boleznih čebel in človeka je zapisal: Ob slabih letinah bolehajo tudi čebele. Nastajajo, kakor pri ljudeh, tudi pri njih nalezljive, kužne bolezni in so potrebne, kot ljudje, nege in zdravljenja. Težje je bilo v prejšnjih stoletjih, ko še zdravstvo ni bilo tako razvito in so bili ljudje navezani bolj na ljudsko medicino. Med je tedaj, kakor še danes, igral kot zdravilo veliko vlogo.
Podatke, povezane z lokalnim čebelarstvom, je zbiral vso svojo odraslo dobo. Že leta 1921 je iz poslovnih knjig medičarja Stökla v Pliberku prepisal podatke o njegovem poslovanju: Medar Stöckl iz Pliberka mi je dovolil izpiske iz njegovih trgovskih knjig o odkupu medu od čebelarjev iz Mežiške doline v času od 1897 do 1920. Izdelal sem tako podrobne sezname za vse kraje v mežiški dolini z imeni čebelarjev, ki so vsako leto prodajali (ajdov) med temu lectarju. Do leta 1969, ko je izstopil iz Čebelarske družine Mežica, je vodil tudi različne sezname in delal analize delovanja društva … Posebej natančne in kompleksne evidence je vodil in posredoval pristojnim v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil odgovoren za zdravljenje čebel proti pršici na Koroškem.
Življenjepise starih mežiških čebelarjev je začel popisovati po letu 1963. Trudil se je pridobiti tako osebne podatke o posameznikih kot tudi o njihovem rodu, družinsko zgodovino, število panjev, v katerih so čebelarili in zanimive dogodke, ki so jih doživeli ob svojih čebelah. Poglobljeno je raziskoval staro čebelarsko družino Pustnik, iz katere so izšli znani čebelarji, med njimi Gregor Pustnik (1855-1915), ki je razpošiljal številne roje in matice po Avstro-Ogrski in tudi v druge države. Na primeru te družine je vsaj okvirno postavil tudi časovni mejnik čebelarjenja v lokalnem okolju, kot ga pomni ustno izročilo: Da je čebelarstvo v Mežiški dolini že zelo staro, nam kaže primer Pustnikove čebelarske družine. Štefan Pustnik, ki je bil tesarski mojster samouk, je postavljal stavbe v naši dolini, pri rudniku v Mežici in po Štajerskem. Živel je v času kuge, ki je razsajala v vzhodnih delih Koroške v letih 1715 in 1716 in tudi v Mežiški dolini do bližine Žerjava, kjer stoji križ kot znamenje, do kod je segla. Pri Pustniku doma so vsi pomrli, le Štefan je bil še živ. Pod hišo je vodila steza v Črno saj so tedanje stavbe stale bliže Meže kot sedanje. Ko je čutil, da ga bolezen zajema, je vzel dežo z medom, se vlegel vsak večer pri stezi in užival med. Prepričan je bil, da bo umrl in bi ga tako ljudje našli mrtvega ob stezi. Vendar je ostal živ. Čebele je gojil že on in je sam povedal, da so čebele že od prej.10
_____
9 Iz pisma Avgustu Bukovcu 25. 1. 1961 kot odgovor na njegovo prepričevanje, naj proda svojo zbirko Čebelarskemu muzeju v Radovljici.
10 Zapiski Rudolfa Galoba iz leta 1956.
