Zazidalni načrt za sosesko S-23 sta v okviru Urbanističnega inštituta v Ljubljani pripravila Vladimir Braco Mušič ter Marjan Cerar, idejni načrt pa mariborski arhitekti Matjaž Bertoncelj, Nataša Gorjup, Vladimir Jandl, Igor Orešič, Borut Pečenko, Bogdan Reichenberg in Verena Štraus. Po načrtu naj bi poleg sedmih verižnih blokov zgradili še paviljonski objekt s trgovskimi lokali, do česar na koncu ni prišlo. Predvideno zgradbo so zamenjali z večjo zeleno površino.
27. decembra 1974 je bila podpisana pogodba med Stavbarjem, Zavodom za urbanizem Maribor in Stanovanjsko skupnostjo Maribor, s čimer se je gradnja soseske S-23 uradno začela. V prvi fazi, do konca marca 1976, bi naj bilo zgrajenih 600 stanovanj.
Verižni bloki, ki so bili zgrajeni v obdobju 1978–1981, se nahajajo na območju Ceste proletarskih brigad, Radvanjske ceste, Kardeljeve ceste, Oblakove ulice in Ceste zmage. Nastali so kot skeletno ogrodje, v katerega so umestili suhomontažne stene, ki so omogočile različne tlorise in njihovo prilagajanje. Pri zaključnem fasadnem sloju so se odločili za kombinacijo aluminijastih plošč v barvnih odtenkih zelene, modre in svetlo oranžne ter betonskih barvanih lož in balkonov v žametno rjavi ali sivi. Z barvo fasade so želeli ustvariti asociacijo na zeleno Pohorje, rumena polja in modro nebo. Sami objekti so precej visoki – najvišji poleg kleti in pritličja obsega kar šestnajst nadstropij.
Ob koncu gradnje je bilo v soseski na voljo 1200 stanovanj različnih velikosti, od garsonjer, enosobnih, dvo- in trisobnih, ki po številu prednjačijo, ter štiri- in večsobnih. Imajo ločen spalni in bivalni del, laboratorijski tip kuhinje z jedilnico z izhodom na balkon ali ložo ter kopalnico s straniščem, ki sta v večsobnih stanovanjih ločena in sta bila ob vselitvi edina opremljena prostora. Stanovanja ogreva skupno centralno gretje.
Ob načrtovanju soseske je bila poleg stanovanj prav tako predvidena izgradnja trgovskih in poslovnih lokalov s skoraj 10.000 m2 površin, zdravstvenega doma, lekarne, pošte in banke, poleg tega je bilo potrebno urediti tudi avtobusna postajališča. Veliko trgovskih lokalov je bilo končanih kasneje, tekom 80. let 20. stoletja. Naselje je na primer tržnico dobilo šele avgusta 1985. Med letoma 1978 in 1980 so v Oblakovi ulici zgradili terasasti otroški vrtec, naslonjen na stanovanjski blok, ki je bil financiran iz prvega samoprispevka in je bil ob odprtju največji v Mariboru. V istem obdobju je podjetje Stavbar na križišču Ceste proletarskih brigad in Koseskega ulice zgradilo podhod, štiri leta kasneje pa so na glavnih prometnicah uredili še semaforizirane prehode za pešce.
