Končna postaja vlaka z izgnanci z Malega Vrha je bilo mesto Schreiberhau v Spodnji Šleziji (danes Szklarska Poręba na Poljskem) tik pod gorovjem Krkonoši ob poljsko-češki meji. Tam so izgnance sprejela taborišča Heidehaus in Ursula na področju Ober-Schreiberhaua. Olga Kos se je tudi v pozni starosti živo spominjala prihoda v taborišče: »Od železniške postaje do lagra smo potovali peš. Ko smo prispeli, so nam dodelili majhno sobico, ki smo si jo delili s štirimi družinami. Spali smo na pogradih. Na našem pogradu nas je bilo sedem. Za kurjavo smo imeli gašperje. Za en teden nam je pripadalo vedro premoga.«
Internacijsko taborišče, v katerem je pristala družina Kržan, so povečini sestavljale zidane stavbe, ki so pred vojno služile za civilne namene. Kompleksu je zlovešč videz dajala ograja z bodečo žico. Hrana v taborišču je bila zelo skromna, pravzaprav nezadostna. Otroci so ob prihodu v taborišče prejeli pecivo in mleko. Medtem so odrasli dobili le kolerabno juho. V sledečih dneh in mesecih je prehrano predstavljala vodena juha in pol hlebca kruha na družino za ves teden. Hrana se je kuhala v kotlih. Pri pripravi hrane so sodelovale tudi ženske, ki niso bile določene za delo izven taborišča. To so bile predvsem starejše ženske, ki so lupile in čistile sestavine za v kotel. Jedli so po skupinah, hrano so delili v pločevinastih posodah.
Olga Kos je na tej točki v svojo pripoved vključila svojo mlajšo sestro: »Sestra Slavka je nenehno prosjačila po okoliških kmetijah. Včasih nam je prinesla kakšen kos kruha, če ga ni med potjo že sama pojedla. Odšla je tudi na njive, kjer je nabirala kolerabo in korenje ter nam vse to prinašala v lager. V neposredni bližini lagra je bila trgovina, kjer so prodajali kumare. Te so bile skladiščene v ogromnih čebrih. Trgovka je sestro vprašala, zakaj jih uporabljajo. Ko ji je povedala, da jih taboriščniki jedo, ker nimajo ničesar drugega, jo je začudeno pogledala.«
Kljub slabim razmeram se taborišče na srečo ni moglo primerjati z nemškimi kazenskimi in še manj uničevalnimi taborišči. Izgnanci niso delili usode Judov, sovjetskih vojnih ujetnikov, političnih zapornikov in drugih skupin, ki so jih nacisti zapisali iztrebljenju. Resda so bili oropani doma, izkoriščeni za težaška dela in določeni za ponemčenje, vendar so družine povečini ostale skupaj, vsakdan otrok, zlasti tistih, ki so obiskovali pouk, pa je vsaj nekoliko spominjal na razmere v mirnem času.
Temu pritrjuje naslednja izjava Olge Kos: »Mama Olga je hodila pospravljat po hišah, da je zaslužila za kak kos kruha. Jaz pa sem morala iti v nemško šolo. Iz lagra smo bili v šolo poslani štirje otroci – trije fantje in jaz, edino dekle. Naučila sem se dobro govoriti nemško. V šoli smo s svinčnikom pisali v zvezke, knjig nismo imeli. V šolo sem hodila peš, v eno smer sem hodila več kot pol ure. Ostali otroci v lagru so imeli pouk znotraj lagra, kjer jih je poučevala ena gospa, sicer ni bila učiteljica, je pa znala dobro brati in pisati v nemščini. Večinoma so bile to po izobrazbi medicinske sestre. Med časom, ko so bili otroci pri njih, so skrbele tudi za njihovo zdravje. Otroke so učile pisati in brati, pa tudi ročnih del (šivanje) in opravil na vrtu (otroci so večinoma pleli).«
Omeniti velja še, da je bilo izgnancem dovoljeno prejemanje zakramentov in obiskovanje nedeljskega bogoslužja v cerkvah (katoliških ali protestantskih) v okolici taborišč. Olga Kos je pojasnila, da je devetletna sestra Slavka bila leta 1942 pri obhajilu in birmi: »Ob odhodu smo vzeli s seboj mojo obleko od birme, ki jo je potem imela oblečeno sestra Slavka, ko je šla k zakramentom.« Spominjala se je tudi, da je kasneje, v času bivanja v taborišču v okupirani Franciji, k maši hodila s staro mamo in sestrami.
