Odprtje razširjene razstave o Francu Ksaverju Mešku

Razstavo na panojih je ob prejšnji obletnici, leta 2014, zasnovala Darja Hribernik, dopolnila pa jo je Miša Javornik iz domoznanskega oddelka in sicer z raznimi predmeti, kot so pisma, rokopisi, osebni predmeti ter publikacijami in članki, ki govorijo o njem, ali so mu na kakršenkoli način posvečeni.

Razstava poskuša zaobjeti celotno Meškovo življenje, ki so ga zaznamovali prleška pokrajina, kjer se je rodil, ter Štajerska in Koroška, kjer je kasneje delal in ustvarjal, zaznamoval pa ga je seveda tudi duhovniški poklic ter napetosti okrog narodnega vprašanja. Svojo duhovniško pot je začel v Škocjanu pri Klopinskem jezeru, nato zamenjal kar nekaj župnij in se na koncu ustalil na Selah, ki jih je imel nadvse rad, njihovi prebivalci pa so mu vso ljubezen in skrb s hvaležnostjo vračali.

Ravno pred 100 leti, leta 1924, so Mešku podelili častno meščanstvo mesta Slovenj Gradec, mestna čitalnica pa ga je razglasila za častnega člana. Obe diplomi je izdelal akademski slikar Maksim Gaspari, hranijo u v Koroškem pokrajinskem muzeju, priznanje častnega člana pa so knjižnici posodili za namen razstave.

Na ogled je bilo nekaj Meškovih originalnih rokopisov in pisem ter nekaj kopij iz zapuščine, ki jo hrani Koroška osrednja knjižnica Ravne na Koroškem, zbral pa jo je urednik njegovih Izbranih del Viktor Smolej. Precej rokopisnega gradiva in pisem hranijo še Pokrajinski arhiv Maribor, rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in Koroški pokrajinski muzej, ki je knjižnici enega, skupaj z Meškovim peresom tudi posodil. Skeniran je delček rokopisov iz Ravenske knjižnice, morda največja zanimivost je prva stran rokopisa Križev pot, katerega original je zgorel leta 1941 skupaj s samostanom Hčere božje ljubezni na Palah nad Sarajevom, kjer je Meško nekaj časa med drugo svetovno vojno živel, oziroma se je tam skrival. Razstavljen je bil še rokopis Dar življenja, ki ga hranimo v Knjižnici Ksaverja Meška, podaril pa ga je prof. Tone Turičnik. Dodana je še Trstenjakovo grafološko razčlenitev Meškove pisave, ki pojasnjuje in razlaga njegov karakter. V besedilu je med drugim zapisal: »Meškova pisava razodeva izredno tankočutno naravo … to je izrazito suha pisava, iz katere govori poduhovljeno asketsko bitje … Vse skupaj daje podobo prijazne osebnosti, ki aristokratsko vzravnana uživa v vlogi osamljenega mučenika življenja.«

Izpod njegovega peresa je nastal izjemen ustvarjalni opus, del tega je izpostavljen na razstavi. Poznavalci njegove literature ga označujejo za spregledan biser slovenske književnosti. Meško je začel pisati že v zgodnjih mladih letih, kot sedmošolec je svoj prispevek poslal dijaškemu listu Vesna. Kasneje je objavljal pri leposlovni Lipici, Ljubljanskemu zvonu, v reviji Dom in svet, Mir, Slovenka, Zora in prvič že v Koledarju družbe sv. Mohorja. Meško je potem nizal knjigo za knjigo, nastajale so pesmi, povesti, romani in drame. Tudi dokaj pogoste menjave duhovniške službe, ga niso ovirale. Kot zanimivost, k ljudski pesmi Kako bom ljubila?, je dodal še svoje tri kitice, pesem je bila objavljena v praškem listu Domači prijatelj, ki ga je izdajala tovarna kavne primesi v Pragi. Njeni stalni odjemalci so poleg osnovnega priboljška mesečno dobili tudi to njeno glasilo. Objava njegove pesmi je lahko dosegla tudi ljudi, ki sicer niso namensko naročali leposlovnih listov.

Razstavljenih je bilo tudi nekaj publikacij, ki so bile posvečene Mešku, na primer Književni glasnik Mohorjeve družbe iz leta 1964, Naš kraj, glasilo Krajevne skupnosti Sele-Vrhe iz leta 1984, Delo mladih, Glas mladih, Otroci o Mešku ter publikacije, izdane ob Meškovih obletnicah. Na ogled so bile tri diplomske naloge, v katerih so Meška obravnavali iz podobnih perspektiv. Tu so Domovina v prozi Ksaverja Meška Marije Pezdir, Meško in njegov odnos do naroda in domovine Marjana Plohla in Meškova domovinska trilogija Toneta Turičnika. Dodano je bilo zelo zanimivo pisanje Prežihovega Voranca o Mešku v Novih obzorjih iz leta 1950 in knjiga Izidorja Cankarja Obiski s poti, kjer je opisal obisk pri Mešku, ko je služboval v župnišču pri Mariji na Zili nad Beljakom. V svojih spominih ga je ohranila tudi prva izšolana slovenska babica Marija Ovčar, njeno pripoved si lahko preberemo v knjigi Vse visi na popkovini.

Zadnja leta svojega življenja je mirno preživel na Selah, kjer je skoraj vse do smrti tudi maševal. Tudi na starost ni miroval, še ročnega dela se je lotil in zelo skromno živel. Zapisali so, da mu je šele smrt zares potegnila pero iz rok. Tone Turičnik je o njegovem odhodu zapisal: »Pogreb je bil 15. januarja pri Sv. Roku: zbrala se je velika množica ljudi kljub slabemu vremenu – kot za stavo je snežilo in pihalo, mraz je silil do kosti, bil je pravi zimski metež. Besede govornikov je bilo mogoče slišati komaj na kakšen meter, dva. V imenu slovenjgraških kulturnih delavcev sem se mu ob grobu zahvalil za njegov prispevek v zakladnico slovenske literature in človeške omike.«

V spominu smo ga ohranili tudi s poimenovanji po njem: v Slovenj Gradcu imamo Meškovo ulico, Meškovo bukvarno, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec se po njem imenuje že 50 let, od leta 1974.  V Koroškem pokrajinskem muzeju imajo njegovo spominsko sobo, na Selah je turistično društvo Murn v letu 2001 uredilo Meškovo pot, po njem so se poimenovali Moški pevski zbor Ksaver Meško, njegovo ime pa je prevzelo tudi Selsko kulturno društvo. Pred cerkvijo sv. Duha stoji Meškov doprsni kip, ki je delo akademskega kiparja Radeta Nikolića, v slovenjgraški knjižnici pa hranimo še odlitek manjšega kipa in posmrtno masko, ki sta prav tako Nikolićevi deli.