Komponiranje doživljam kot dramo, katere igralci so instrumenti, orkester ali glasovi, ki se nenehno preoblačijo in zamenjujejo svoje vloge, a se izražajo le skozi glasbo.
Temeljna Lebičeva zavezanost velja komponiranju. Prva skladateljska dela so nastajala že v ravenskih dijaških letih (samospevi, zbori …), poglobijo pa se za časa študija v Ljubljani na koncertih študentskega kluba komponistov s konca petdesetih let, predvsem v skupini Pro musica viva iz šestdesetih, ko ansambel Slavko Osterc z dirigentom Ivom Petričem doma in po svetu izvede številna Lebičeva dela. Iz tega časa je tudi orkestralna Simfonietta, za katero je leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado.
V sedemdesetih letih se je Lebič izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu (1972). Po intenzivnem in kritičnen soočenju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas.
Lojze Lebič komponira za vse vrste zasedb. Med deli izstopajo:
– orkestralna: Korant, Nicina, Glasovi, Queensland Music, Uvertura, Glasba za orkester Cantico I in Cantico II;
– vokalno-instrumentalna: Božične zgodbe (Puer natus), Zgodbe — Fables, Požgana trava, Novembrske pesmi, Miti in apokrifi, Ajdna – glasba o času;
– instrumentalni koncerti: Sentence za dva klavirja, Klavirski koncert, Simfonija z orglami, Musica concertata za rog; Glasba za violončelo in orkester;
– komorna glasba: Tangram za komorni orkester, Godalni kvartet, Kvartet za tolkala, Barvni krog, Cadenza, Invokacija, Intrada, Dogodki – Events; Per archi – Za godala;
– zborovska glasba z instrumenti: Hvalnica svetu, Vrtiljak, V tihem šelestenju časa;
– odrska glasba: FAUVEL ’86 (vokalno-instrumentalno scensko delo);
– elektroakustične skladbe: Atelje II in Atelje III
– ter številna druga komorna in solistična dela, samospevi ter zbori za vse vrste glasovnih sestavov, scenske glasbe in drugo.
Njegove skladbe so bile izvajane na številnih festivalih, kot so: Svetovni glasbeni dnevi ISCM Bruselj, Zürich, Bukarešta, Jokohama, Ljubljana, Glasbeni bienale Berlin, Bienale Zagreb, Gradec, Seul, Trst, MittelFest, Čedad; Koncerti EBU, Jeruzalem, Ljubljana, Saint Denis, Francija, Danubiana, Temišvar, Romunija, Pretorija, Južna Afrika; Mednarodni zborovski festival Golden Gate, San Francisco, ZDA; Tours, Francija; festival ansambla Klangforum Wien in drugod.
Poleg odličnih domačih umetnikov Slovenske Filharmonije ter Simfoničnega orkestra RTV so Lebičeva dela uvrstili v svoje sporede Trio Lorenz, Kvintet Slowind, Ansambel MD 7, mnogi zbori, APZ Tone Tomšič, Carmina Slovenica, MoPZ VRES, KAPZ Mohorjan, solist Szigmond Szathmary, Ensemble musique vivante, Ensemble intercontemporain, Simfonični orkester Queensland, Radijski orkester Izrael, Orkester Radia Basel, Filharmonični orkester iz Temišvara, Filharmonični orkester G. Enescuja iz Bukarešte, Jenska Filharmonija idr.
Njegova dela so v zvočnih arhivih mnogih radijskih postaj, dosegljiva pa tudi na številnih nosilcih zvoka – zgoščenkah, v katalogih števlnih domačh in tujih založniških hiš.
Skladatelj se pogosto oglaša tudi kot razmišljujoč glasbenik tako s pogovori v časopisih in revijah kot s samostojnimi eseji in prispevki ali javnimi nastopi. Iz 1982 je njegov odmevni učbenik Osnove glasbene umetnosti, več besedil o glasbi pa je Jelena Ukmar zbrala v knjigi Lojze Lebič, Od blizu in daleč, 2000 in Od blizu in daleč II ter Katalog del, 2014 (Prevalje, Kulturno društvo Mohorjan).
Za svoj bogat ustvarjalni opus je prejel številne nagrade in priznanja.
Koroška ima v Lebičevem glasbenem opusu pomemben delež. Iz vseživljenjske navezanosti do domačega glasbenega izročila, do rodnih Prevalj in do domačih kulturnikov so nastale poleg monumentalnih orkestralnih del tudi zborovske stvaritve po motivih koroških ljudskih pesmi. Vresovi in Mohorjanovi pevci so jih z veseljem in ponosom prepevali in jih posredovali poslušalcem. Prav tako so domači glasbeniki – vokalna solista Mateja Potočnik in Klemen Gorenšek segala po Lebičevih samospevih, instrumentalisti Stanko Arnold, Jure Gradišnik, pianistka Urška Štrekelj, orglavec Marko Motnik – izvajali njegova vokalna in instrumentalna dela. Kar nekaj Lebičevih del je doživelo krstne izvedbe v domačem kraju.
