Za vse nas, ki smo bili položeni v svet glasbe, je glasba res sonce med planeti … harmonija med nebom in zemljo, dušo in telesom.
Lojze Lebič se je rodil 23. avgusta 1934 na Prevaljah. Oče Ivan je bil učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja, mati Neža prav tako učiteljica. Po maturi na gimnaziji Ravne (1952) je diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957), vzporedno pa je na Akademiji za glasbo diplomiral še iz dirigiranja pri Danilu Švari in kompozicije pri Marjanu Kozini (1972).
Že v študijskih letih je služboval kot korepetitor na Srednji baletni šoli, na začetku šestdesetih let pa je 1960-1961 in 1964-1965 vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Z njim je na koncertih uveljavljal sodobnejše sporede, na gostovanjih po takratnih jugoslovanskih republikah in po Sovjetski zvezi pa predstavljal slovenske zborovske stvaritve.
Celo naslednje desetletje (1962-1972) je bil stalni umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana. Z radijskim zborom je gostoval na številnih uglednih mednarodnih festivalih (Poljska, Flandrijski festival, Belgija, Ohridsko poletje, Makedonija, Češka, Hrvaška … Vrednost dirigentskega dela je potrjeval s snemanji plošč – tudi za tuje producente.
Po zaključenem dirigentskem obdobju pri radijskem zboru se začenja Lebičeva glasbena pot. Od 1972 je bil profesor dirigiranja in metodike dela v ansamblih na Pedagoški akademiji v Ljubljani (od 1983 do 1985 tudi predstojnik oddelka), vse dokler ni 1986 postal redni profesor za glasbeno-teoretske predmete na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 1998.
Je član Društva slovenskih skladateljev.
Od 1982 do slovenske osamosvojitve je bil sekretar Jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM, pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije.
Sodeloval je v mednarodnih žirijah in seminarjih po Sloveniji in tujini ( Maribor, Spital ob Dravi kot član mednarodne žirije ISCM, v Vancouvru v Kanadi in drugod.
Temeljna Lebičeva zavezanost pa velja komponiranju. Prva skladateljska dela so nastajala že v ravenskih dijaških letih (samospevi, zbori …), poglobijo pa se za časa študija v Ljubljani na koncertih študentskega kluba komponistov s konca petdesetih let, predvsem v skupini Pro musica viva iz šestdesetih, ko ansambel Slavko Osterc z dirigentom Ivom Petričem doma in po svetu izvede številna Lebičeva dela. Iz tega časa je tudi orkestralna Simfonietta, za katero je leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado.
V sedemdesetih letih se je Lebič izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu (1972). Po intenzivnem in kritičnen soočenju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas.
