Vse se je začelo daljnega leta 1797. Krajevni leksikon dravske banovine iz leta 1937 navaja, da so na območju današnjih Term Čatež v tem letu odkrili prve vrelce termalne vode.
V začetku so si ljudje sami kopali jarke, v katere je pritekala topla voda, in se v njih kopali. V Kmetijskih in rokodelskih novicah (7. 3. 1855) o začetkih Čateških toplic beremo: »Od leta 1802, če ne že popred, so bile te toplice v čatežki verbini znane, in so terpele do leta 1824, kamor je veliko ljudi od več krajev zahajalo. Ljudje so si sami jame v prod ali pesek z lopato ali z matiko narejali, te jame z vejami gradili, pa se v njih kalužali in kopali. Komur je prevroče bilo, je šel se hladit v Savo, ki je blizo memo tekla. Dosti bolnih se je v teh jamah ozdravilo, tako, da stari ljudje jih še zdaj ne morejo pozabiti. V letu 1824 je bila pa velika povodenj, in takrat je Sava te toplične kraje z prodom za seženj debelo zasula, in potem so bile te toplice tako zapuščene, da se nekaj let po tem še vedelo ni, kje so bile.«
Velika povodenj reke Save jih je leta 1824 zasula s prodom. Leta 1845 je te kraje začel raziskovati Franc Žnidaršič, apotekar iz Brežic. Žal je raziskave zaradi visokih stroškov dela predčasno ustavil. Ponovno odkritje termalnih vrelcev je glede na različne vire datirano z letnico 1854 oz. 1855. Prvi lastniki zemljišč z vrelci termalne vode so bili grofje Attemsi, ki so imeli v Brežicah graščinsko posest. Z njihovim dovoljenjem je pater Edvard Zagorc, ki je deloval v brežiškem frančiškanskem samostanu, tu zgradil prvo zasebno kopališče z zasilnimi kolibami in lesenim bazenom. Pater Edvard Zagorc je bil rojen 10. februarja 1799 na Dolenjskem. V 19. letu je vstopil v frančiškanski red, kjer je živel 48 let. Med nabiranjem zdravilnih rastlin je opazil, da iz zemlje prihaja para. Podrobnejše raziskave so pokazale, da je tu izvir tople vode. Vodo za kopanje, ki je imela 40–45 °C, so iz vrelca črpali z ročno črpalko. »Kakor pravijo, je rad nabiral cvetlice po Štajerskem in Kranjskem, zlasti okoli Čateža pri Savi. Ko je šel nekega dne l. 1855 s kladivom in motiko iskat cvetlic v čateško Verbino, ko je bila zemlja še sè snegom pokrita, je prišel na kraj, ki je bil brez snega. Začne kopati in pride do vode, ki ima 40-45°C toplote. Prizadeval si je nato, da so za silo napravili toplice (21. avgusta 1856)« (Cvetje z vertov sv. Frančiška, 1905). Okoliški prebivalci so se kopali v preprostih kotanjah. Postavili so celo leseno barako, vendar o kopališkem turizmu v tistem obdobju ne moremo govoriti.
Leta 1867 je uprava posestva grofa Attemsa dobila dovoljenje za izrabo vrelcev. Iz neznanih razlogov pa je vrelec usahnil, zato je bilo za nekaj let kopališče opuščeno (Jutro, 1931). Leta 1881 sta Baltazar Zehner, višji gozdar Attemsovega posestva v Brežicah, in Josip Ferenčak, posestnik iz Dolenjih Skopic, vzela Čateške toplice v najem in na novo zaprosila za oblastno dovoljenje za vzpostavitev in vodenje kopališča. Odprla sta vrelec in postavila prve preproste kopališke zgradbe. »Bile so to majhne, nizke, lesene hišice, krite delno z opeko, delno z deskami. Pravo kopališko poslopje je v dolžini 12 m in v širini 2.1 m obsegalo 6 kabin s 4 kadmi in 2 bazenoma. To poslopje je stalo vzhodno tik novo zgrajenega vodnjaka. Južno odtod je bila postavljena lesena stanovanjska hiša za kopališke goste, vzhodno primitivna kuhinja z odprtim ognjiščem brez dimnika, severnozahodno pa sta bila dva vodnjaka, od katerih je sedaj eden zasut. Iz omenjenih vodnjakov so z zračno sesalko po lesenih žlebih napeljevali vodo v kadi in bazene« (Jutro, 1931).
Ferfiletov Tone se svojega obiska Čateških toplic leta 1895 spominja tako: »Tu vidiš nekaj lesenih barak, sicer pa snažne sobice in kabine vse v jako primitivnem stanu, okrog nekaj travnikov in slabih pašnikov, brez izdatne sence. Našel sem kakih 30 oseb, največ Hrvatic in Hrvatov, trpečih za trganjem po kosteh. Ogledal sem male čedne kabine, pomolil roko v vodo, a jo hitro umaknil, kajti naravna toplota vode je 38 stopinj Reaumir. Poiskal sem izvirek vode ter izpil dve čaši 38 stopinj vroče vode, ki nima nikacega okusa, a je baje jako zdravilna.« (Slovenski narod, 14. 9. 1895).
Proti koncu 19. stoletja so bile Čateške toplice razmeroma dobro obiskane. Lastniki grofje Attemsi so jih dajali v najem. Gostje so prenočevali v gostilnah in privatnih hišah ali celo v Brežicah. Marsikdo jim je očital slabo označenost in neprepoznavnost zaradi slabe reklame. Tako v Slovenskem narodu (14. 9. 1895) preberemo: »Vsaj drog bi se lahko postavil in nanj kaka zastava, da bi potnikom oznanjala, kje da se pravzaprav nahajajo toplice. Skrbeti bi bilo tudi za časopise gostom ter za reklamo po časnikih – kdo sicer pozna Čateške toplice razen bližnjih Dolenjcev, Štajercev in Hrvatov?« A že leta 1904 lahko v različnih časopisih opazimo vabila, ki vabijo k obisku termalnih toplic.
V Izvestju c. kr. II. Državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1901./1902. najdemo zapis, da so imele na Dolenjskem mineralne vrelce Toplice pri Novem mestu (36 °C), Šmarješke toplice pri Beli cerkvi in Čateške toplice ob Savi, ki imajo veliko zdravilno moč, a so zelo preproste in jih zato uporabljajo le domačini in okoliški prebivalci.
