Konec leta 1899 se je v papirnici tiskarja Ernőja Balkányija v Lendavi začela poslovna dejavnost izposojevalnice knjig, kjer si je lahko vsakdo za plačilo izposodil knjigo. Pri tem ni šlo za višje kulturne ali prosvetne interese, temveč za poslovni interes.[1] Izposojevalnica je bila dodaten prihodek papirnice in tiskarne, kjer so tiskali tudi Alsó-Lendvai Hiradó in druge lokalne tiskovine.
Leta 1901 je bil ustanovljen Obrtni bralni krog (Iparos Olvasókör), kot protiutež predhodnikom, saj so se mu lahko pridružili tudi obrtniki. Pogoj za to je očitno bil, da je šolski sistem že nekaj časa deloval ustrezno, saj so morali biti člani dovolj podkovani v branju. Na začetku 19. stoletja je imela Lendava približno tisoč prebivalcev, število pa je hitro raslo z razvojem mesta. V letu ustanovitve Obrtnega bralnega kroga je že obstajalo povpraševanje in primerno okolje ter dovolj veliko prebivalstvo za njegovo ustanovitev. Leta 1906 so ga odprli za širši sloj prebivalcev – za vse, ki so plačali članarino.[2]
V tem obdobju so se po vsej državi začela ustanavljati društva za javno izobraževanje, v okviru katerih so delovale tudi ljudske knjižnice. V Lendavi je bila brezplačna ljudska knjižnica ustanovljena 1. avgusta 1910 na pobudo Dénesa Kissa, ravnatelja meščanske deške šole. Knjižnica je začela delovati v sejni sobi meščanske šole, po poročilu iz leta 1911 pa je imela le 100 knjig, a v le nekaj mesecih že 132 bralcev. Po poročilu ravnatelja so bralci prihajali predvsem iz meščanskega, obrtniškega in trgovskega razreda ter iz vrst mladih obeh spolov. Knjižnico je občinstvo tako množično uporabljalo, da so predlagali razširitev njenega fonda.[3]
Ob koncu prve svetovne vojne je nova država, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasnejša Jugoslavija), na območju Lendave uvedla odlok, po katerem bi morali društva na novo ustanoviti. Vendar to ni bilo nikoli storjeno, zato so postopoma prenehala delovati. Knjige iz knjižnic so bile zasežene, podarjene, raznošene, končale na smetišču ali pa so jih sežgali. Knjižnična dejavnost se je na območju Lendave ponovno začela šele po drugi svetovni vojni in traja nepretrgoma vse do danes. [4]
Ob kratkem pregledu nastajanja prvih zametkov današnjih knjižnic, takratnih kazinov in bralnih krogov, lahko ugotovimo, da je bila že sredi 19. stoletja prisotna želja po društvu, kjer bi se lahko prebivalci Dolnje Lendave srečevali, se družili in predvsem imeli na razpolago knjige, kot težko in drago dostopne dobrine za branje in izposojo na dom. Ta želja se je udejanjala počasi; uradno je bila prva ustanovitev bralnega društva šele leta 1871. V naslednjih letih in desetletjih so nastajala tudi druga podobna društva in knjižnice, ki so več ali manj uspešno delovala do konca prve svetovne vojne.
[1] Varga, „Olvasókörök, népkönyvtárak krónikája 1871–1970 között“, 123.
[2] Varga, 121–1.
[3] Varga, 123–124.
[4] Varga, 124–131.
