Steklo spremlja človeka že več kot 5000 let. Če izvzamemo zgodnja orodja in orožja iz vulkanskega stekla, roženca ter nekaterih drugih silikatnih mineralov in kamnin, ki bi jih lahko po fizikalnih lastnostih primerjali z njim, spada prav izum stekla med najbolj revolucionarna odkritja človeštva.
Med prvimi so ga že 3000 let pred našim štetjem uporabljali Mezopotamci, Egipčani in Sirijci. Posebno vrednost je imelo barvno steklo, ki je znano iz nekdanjega Egipta 1500 let pred našim štetjem. Njegova izdelava je bila strogo varovana skrivnost, ki so jo poznale le manjše skupine steklarskih mojstrov.
S propadom visokih kultur tedanjega časa je steklarstvo za nekaj stoletij usahnilo in se ponovno obudilo šele z Etruščani in Rimljani. V razmeroma kratkem času se je zopet močno razmahnilo, zlasti v Benetkah, ki so postale pomembno steklarsko središče Evrope. Postopoma so obudili številne starodavne že pozabljene tehnike oblikovanja in barvanja stekla. Ne nazadnje je še danes priljubljeno pisano barvno steklo, ki je primerljivo s tehniko »millefiori« (tisoč rož), znano že iz Aleksandrije v 3. stoletju pred našim štetjem, kjer so ga uporabljali za bolj prestižno posodje in nakit.
Izdelava stekla je skozi stoletja prerasla v kompleksno industrijsko panogo, za katero ni značilna le masovna proizvodnja različno obarvanega ter oblikovanega steklenega posodja, različnih predmetov, šip in izolacijskih materialov, temveč nešteto visokotehnoloških izdelkov od laboratorijskega stekla, zrcal, do mikroskopskih in teleskopskih leč, optičnih vlaken itd. V najrazličnejših oblikah je postalo steklo nepogrešljiv sestavni del sodobnega sveta.
Čeprav je imelo steklo sprva predvsem uporabno funkcijo, že tisočletja zaseda posebno mesto tudi v umetnosti. Primerjalno z drugimi, monumentalnimi umetniškimi deli velikih dimenzij, spada drobna in morda zato manj opazna steklena umetnost med najbolj premišljene in kreativne umetniške stvaritve v zgodovini človeštva. Obstaja toliko vrst in slogov steklene umetnosti kolikor je osebnih okusov, zato zaseda steklo že dolgo posebno mesto tudi v zbirateljstvu.
Med visoko dekorativne, sprva predvsem funkcionalne predmete, spadajo tudi stekleni obtežilniki za papir. Pojavili so se sredi 19. stoletja, ko je vse več ljudi pisalo in bralo. Nenavadno hitro so se razširili zlasti po poštnih uradih in od tod verjetno tudi drugo ime zanje: obtežilniki za pisma. Njihova estetska dovršenost in lepota je marsikdaj zasenčila osnovno namembnost – obtežitev papirja na mizi, da ga ne odnese prepih. V ta namen so že prej uporabljali različne kovinske, kamnite in lesene predmete ali pa le vrečke napolnjene s peskom. Navdušenje nad prvimi steklenimi obtežilniki za papir je bilo nad vsemi pričakovanji. V steklo ujeti cvetovi, sadje, živali in drugi drobni motivi, skrbno izdelani iz raznobarvnega stekla, so zaradi učinka povečave delovali pravljično, kot bi bili v akvariju, obenem pa so vzbujali čudenje nad skladnostjo umetnosti in tehnologije. Na oblikovanje klasičnih obtežilnikov so v veliki meri vplivali priljubljeni stili bidermajerja in zgodnjega historicizma. Bilo je v domeni profesionalnega umetniškega oblikovanja stekla, v nasprotju s post-klasičnimi obtežilniki, ki so se marsikdaj spogledovali z ljudsko umetnostjo.
Zgodnji stekleni obtežilniki klasičnega obdobja so razmeroma dobro poznani tako po času kot kraju nastanka. Izdelovali so jih v Italiji, Šleziji, Češki, Franciji, Angliji in Severni Ameriki okvirno od leta 1840 do 1870, nekateri zamudniki pa še vse do leta 1900. Manj je znanega o obtežilnikih iz njihovega post-klasičnega obdobja, ki so jih izdelovali od leta 1870 do 1930, zamudniki pa do konca II. svetovne vojne in celo nekaj let po njej. Največ so jih izdelali v Nemčiji, Češki (od leta 1918 naprej Čehoslovaški), Avstriji, Madžarski, Romuniji, Franciji, Belgiji, Angliji, ponekod v severni Evropi in celo v Rusiji (von Brackel, 1999). Med njimi v literaturi ni omenjeno ozemlje današnje Slovenije, niti v okviru Avstro-ogrske monarhije, niti Kraljevine SHS ali kasnejše Jugoslavije. To je razumljivo, saj je ugotavljanje izvora steklenih obtežilnikov za papir na majhnem ozemlju današnje Slovenije, ki je bilo dolga leta na prepihu med večjimi narodi, prezahtevna naloga. Ko so se med ljudmi pojavili prvi obtežilniki, je bilo v naših glažutah in steklarnah še vedno čutiti močan vpliv tujih steklarjev. Zato so številni primerki z zanesljivim slovenskim poreklom na moč podobni zlasti nemškim, češkim in šlezijskim obtežilnikom.
Večina v tej digitalni zbirki predstavljenih steklenih obtežilnikov je bila izdelana na območju današnje Slovenije. Največ jih je iz druge polovice 19. stoletja in prvih desetletij 20. stoletja, torej iz njihovega post-klasičnega obdobja. Čeprav je včasih težko natančno presoditi ali gre za domač ali uvožen izdelek, je moč glede na kraj najdbe, način izdelave, vključene minerale (npr. sljude) in kakovost stekla, sklepati na njihovo poreklo. V veliko pomoč so bili primerki z znanim poreklom iz muzejskih in zasebnih zbirk, zgodovinski pisni viri ter rezultati izkopavanj in vseh drugih raziskav na območju nekdanjih steklarn ( Minařik, 1966; 2006; Varl, 2006; Cimperšek, 2016; Rataj, 2017). V številnih primerih je bilo potrebno zaupati ustnemu izročilu tamkajšnjih prebivalcev in zelo redkim steklarjem, ki so jih pred II. svetovno vojno in nekaj let po njej še izdelovali.
Med obtežilniki je mnogo takšnih, ki bi jih lahko uvrstili med predmete ljudske umetnosti, saj so jih izdelali steklarji posamezno, izven rednega delovnega časa ali pred prostimi dnevi, iz ostankov steklovine v talilnih loncih. Včasih je šlo za skromen dopolnilni zaslužek, drugič za darilo, pogosto pa le za vajo, saj je na njih pogosto vse polno začetniških napak.
Avtohtoni so zanesljivo vsi obtežilniki narejeni iz zelenkastega ali rjavkastega stekla namenjenega predvsem izdelavi steklenic (tab.1 in 3). Obtežilniki iz nekaterih bolje opremljenih steklarn poznega 19. stoletja so po kakovosti že povsem primerljivi z vrhunskimi izdelki drugih evropskih izdelovalcev stekla. Dobro je znano tudi poreklo nekoliko mlajših obtežilnikov iz 20. stoletja z območja zasavskih steklarn in Rogaške Slatine, saj so o njih pričali še živeči steklarji in njihovi potomci. Občasno so jih izdelovali tudi v okviru rednega proizvodnega programa steklarn.
Glede na to, da so se prvi stekleni obtežilniki za papir pojavili šele sredi 19. stoletja, je obsežen seznam potencialnih steklarn, kjer bi jih lahko izdelali, močno skrčen le na nekaj območij današnje Slovenije. To so širše območje Pohorja, Kozjansko z Obsoteljem, okolica Celja in Zasavje. Iz kočevskega, notranjskega in primorskega konca Slovenije, kjer so glažute in steklarne delovale še v drugi polovici 19. stoletja, nekatere od njih še v 20. stoletju, obtežilniki v objavljeni strokovni literaturi niso omenjeni, zato ni znano ali so jih tam tudi izdelovali. Zanimivo je, da se v zahodni Sloveniji, kjer bi pričakovali močan vpliv beneškega steklarstva, obtežilniki za papir redko pojavljajo.
Steklo nekaterih obtežilnikov, zlasti tistih s Kozjanskega, je zaradi prisotnosti železa v osnovni surovini zeleno ali rjavo – zeleno (tab. 1), ki je bilo značilno za gozdne glažute (nemško: Waldglashütte = gozdna steklarska koča). Te so v sredini 19. stoletja marsikje že zamenjali večji steklarski obrati t.i. »fabrike« (Kos & Žargi, 1991). Čeprav veljajo prav ti obtežilniki za najstarejše v slovenskem prostoru, je k njihovemu starinskemu videzu pogosto prispevala tudi nevešča izdelava in nekakovostno steklo za steklenice.
Prav vsi obtežilniki, tudi tisti, ki so v knjigi obravnavani kot tuji, so bili že več desetletij v Sloveniji. K nam so jih prinesli poslovni ljudje tistega časa, študentje in popotniki. Morda so katerega od njih izdelali tudi pri nas, vendar tega danes ni več mogoče ugotoviti (tab. 15 – 18).
Za razliko od vrhunskih obtežilnikov klasičnega obdobja, ki so jih izdelovali v znanih evropskih steklarnah najizkušenejši in umetniško najbolj nadarjeni mojstri, so obtežilniki post-klasičnega obdobja enostavnejši in marsikdaj izdelani bolj v naglici. Ne glede na to ali so bili izdelani posamično ali v okviru rednega proizvodnega programa steklarn, je pri vsakem od njih viden oseben pristop avtorja, njegova spretnost in smisel za oblikovanje. Zato je prav vsak samostojno avtorsko delo, tudi če so si med seboj podobni po načinu izdelave in motivu.
Modernega obdobja steklenih obtežilnikov, ki naj bi se začelo po letu 1945 in traja še danes, v Sloveniji ni mogoče natančno opredeliti, ker so steklarji še nekaj časa po II. svetovni vojni izdelovali le enostavne tipe značilne za post-klasično obdobje. Na splošno je tudi drugod v Evropi zanimanje za obtežilnike v povojnem obdobju nekoliko zamrlo. V Sloveniji se je v tem času močno povečalo zanimanje za starine in nastalo ter obogatilo se je nekaj pomembnih muzejskih in zasebnih zbirk, zlasti keramike (Kos, 1991; Moškon, 1999) in steklovine (Kos, 1991; Varl, 2006). Kljub temu stekleni obtežilniki pri nas niso pritegnili tako velike pozornosti kot v tujini, predvsem v zahodni Evropi in Severni Ameriki, kjer so nastala velika združenja zbiralcev in proizvajalcev zlasti t.i. neo-klasičnih obtežilnikov (Metcalfe, 2000; Hall, 2001; Flemming & Pommerencke, 2007). Ti so se in se še vedno zgledujejo po klasičnih obtežilnikih, vendar so zaradi sedanjih boljših tehničnih možnosti marsikdaj celo popolnejši od originalnih klasičnih primerkov iz 19. stoletja.
Poleg običajnih steklenih obtežilnikov so v knjigi predstavljeni tudi nekateri oglaševalski ali reklamni in spominski obtežilniki, ki se v kateri od stoterih oblik uporabljajo še danes.
Opomba: Pod imenom Češka je mišljeno ozemlje, ki vključuje nekdanje dežele: Češko, Moravsko in Češko Šlezijo. Leta 1918, ob koncu prve svetovne vojne, je bila ustanovljena Češkoslovaška, ki je obstajala do leta 1992, vendar je bilo steklarstvo z dolgoletno tradicijo omejeno v glavnem na prostor današnje Češke republike. Zato se v tuji strokovni literaturi, kadar gre za steklene obtežilnike, pogosto uporablja ime Bohemia. Zaradi dolgoletne prisotnosti čeških steklarjev je na prostoru današnje Slovenije najbolj zastopan prav »bohemijski« (češki) tip steklenih obtežilnikov za papir.
