Reporter časnika Slovenec je v obširnem prispevku opisal celotno prireditev in tudi, kako se mu je zdelo, ko je bil sam v letalu petindvajset minut. V nadaljevanju navajamo dva njegova odstavka. Prvi govori o številčnem obisku in pripravah na začetek mitinga.
»Ko smo ob 14.40 izstopili iz prvega posebnega vlaka, je vojaški kordon na treh straneh velikanskega kvadrata (na črti, dolgi skoro 2 km) oblegala že cela množica, ki je rasla z vsako minuto. S pomočjo svojih časnikarskih prepustnic se prebijemo skozi kordon do letal, da si jih ogledamo. Tu notri je že precej drugih srečnih ljudi, ki se gnetejo zlasti okrog slovitega »Poteza XXV«. Tudi okrog drugih avionov je živo vrvenje. Nekaj pilotov je že tu, pa funkcionarji »Aerokluba« in reditelji, fotografi in drugi. Ljudsko valovje le še pritiska od vseh strani. Zadnji letalci prihajajo in pripravljajo vse potrebno — bliža se ura, ko bodo kazali svojo umetnost desettisočem. Reditelji »pometajo« letališče, tudi časnikarji in fotografi se morajo umakniti za belo črto. Motorja obeh »Devoitinov« že tečeta, fotografi in kinooperaterji skačejo sem in tja in nameščajo svoje aparate ter love glavne junake ‘na muho’.«
Poročevalčevi občutki ob letenju
Poročevalcu se je posrečilo, da je bil dodeljen za prvi, Mandaričev avion.
»Iso Mandarič, imeniten dečko, že sedi na svojem sedežu, motor ropota oglušujoče. Le napol se razumeva, naj vpijeva še tako. (V ponedeljek mi je povedal, da bi me bil vozil dve uri, če bi bil vedel, da sem časnikar; me pa ni dobro razumel, ko sem se mu predstavil. Dve uri… Joj, kaj sem izgubil — radi oglušujočega ropotanja motorja!). Opozori me, da moja očala (močna, prava a la Harold Lloyd, prosim!) niso za na tako pot. Urno, urno, kje dobim kaj boljšega! Skočim iz aparata, sitnarim tu, sitnarim tam; tajnik Aerokluba, g. dr. Rape, ki ga »паршпрат«, je pošteno nervozen. Že hočem poleteti kar tako, kar priteče usmiljen pilot (menda podnarednik Rozman) in mi posodi svoja očala. Hočem si jih pripeti — elastika je predolga! V tem, ko jo zavezujem, že drči aparat po planjavi. Med zavezovanjem se sklanjam čez rob letala in gledam, kdaj se bosta kolesi odtrgali od tal; moram vendar vedeti natančno, kdaj sem se prvi dvignil od zemlje! Sedaj! Prosto- v zraku! Srce se mi širi v prsih ob zavesti: letim! — Fizični občutki? Ropot je res strašen; silen veter, ki mi hoče odnesti lase, prave, doma zrasle lase, glavo in obleko s telesa (letim v promenadni obleki, brez čepice ali »čelade«, brez kakega šala itd.), se meša z vročim odpuhom iz motorja. Ampak že vožnja po zemlji pri zaletu, kaj šele dvig, je miren in lagoden; tu pa ni treba robantiti nad slabo cesto! Sredi letališča se letalo strmo dvigne v zrak; užitek letanja se stopnjuje. Ljudje pod menoj so manjši in manjši. Že je letališče samo le majhen travnik, množice daleč na okrog pa le pisano polje. Boš iskal posameznike v njem kot kaplje? — Te pisane krpice pod nami so njive, ti grmički so gozdovi, ti pisani kamenčki so hiše. Glej, kako lepe igračice! In naokrog proti planinam, proti Dolenjski razgled, kot ga odtod doslej ni imelo ducat ljudi. Saj je šele danes za par ur zrasla tu gora, na kakršno bi si želeli tisti turisti, ki ljubijo lep razgled, a bi radi nesli na planine noge pod pazduho — z drugimi besedami: ki jim hoja nič kaj ne diši.
O, moj pilot je imeniten in ve, da takle sitnež ni zadovoljen s kratko monotono vožnjo. Letalo križa pod nebom sem in tja, se strmo vzdiguje in naglo pada; ostro zavija, da visi popolnoma na stran. Ko se prvi naglo spusti, me za trenutek nekaj toplo stisne v grlu in zdi se mi, da bo ušel aparat izpod mene; z eno roko (druga ni prosta, ker moram tiščati ovratnik suknjiča skupaj) se oprimem sedeža, ker nisem privezan. Ko prvi ostro zavije in se nagne, ravno tako. Pri drugem padu, pri drugem zavoju sem že navdušen nad pikantnostjo užitka, ki ga nudi to mojim živcem. Tu pred menoj svetal pas, to je Ljubljanica. In že plovemo nad Ljubljano; o, kako srčkano je zgneten menda iz barvane ilovice ta model slovenskega mesta — plahih hišic okrog budnega čuvaja — gradu! Z Gradu mahajo v pozdrav, pa že zopet letimo nazaj, križarimo sem, križarimo tja, dvigamo se, padamo, nagibamo se na stran; poletimo nad gozdovi nad Savo — da se ogledamo v njej? Ne, petsto metrov globoko boš težko našel v tem ogledalu kako sliko »svojega« letala. Enkrat že ta čas sva letela prav nad glavami gledalcev. Čakaj, pomaham jim z robcem! Joj, pazi, veter ga bo vzel. Kot da visi na robu cel stari cent, stiskam okrog prsta oviti vogel. To je brzina! Vidim: sprijazniti se bo treba zopet z mislijo, da sem človek in ne ptič. Ropotanje motorja pojenjuje, propeler se vrti vedno bolj počasi, drsimo proti zemlji. Pošastno švigne ogromni ptič nad glavami množice, že je prav pri tleh, rahel sunek: že teče po zemlji. Ustavi se in drugi potnik me pričakuje. Zlezem iz svoje luknje in skočim na tla. Konec. Škoda! Imenitno je bilo pa le. Pogledam na uro: vozil sem se pa vendar 25 minut. Kdo bi si bil mislil; saj je tako naglo minulo! Kako je moralo biti drugim — sem si mislil pozneje —, ki so se vozili le po par, po pet minut!
Omeniti pa moram, da sem skoraj postal junak dneva. To pa je bilo sledeče: Kot časnikar ne vem, kdaj da pridem ob takih slavnostih domov. Zato se pripravim za vso mogoče in nemogoče »slučajnosti«. Ker je vreme dopoldne kazalo bolj na slabo, sem se oborožil z dežnikom. In z njim sem prišel tudi h letalu. Kaj ga hočem vreči proč? Vzel sem ga seboj v letalo. In to je dalo povod raznim hudomušnežem in so začeli svečano razglašati svoji okolici, da sem jaz tisti, ki bo skočil z »marelo« tisoč metrov globoko na zemljo. Menda verjel ni nihče v to, hudomušneži so pa le prišli na svoj račun. Ko sem po pristanku na zemljo zvedel za to, sem takoj sklenil, da bom drugič ob takih prilikah pustil mojo marelo lepo doma v kotu za pečjo, da se zopet ne primeri kaj takega.«
Mnenja drugih obiskovalcev o poteku letalskega mitinga
Večinoma je bilo občinstvo nad izvajanimi letalskimi akrobacijami in samimi letali ter piloti navdušeno. Precej jih je zmotilo le, da več kot polovica izžrebanih gledalcev, ki so za nagrado dobili kratek polet, ni prišlo na vrsto, saj so bili piloti bolj naklonjeni ženskam in so jim dajali prednost pred moškimi. Od petdeset izbranih obiskovalcev jih je polet doživelo zgolj dvajset, kakor je zapisal Slovenski narod 28. junija 1927:
»Za gostimi vrstami gledalcev so odvedli reditelji 50 izžrebanih k aeroplanom, kjer so jih postavili v dve vrsti, pregledali izžrebane številke in določili, kdo poleti prvi. Prednost so imele tudi pri letenju ženske. Bilo jih je 5—6, a so imele to čudno lastnost, da so se kar na hitro roko množile. Vrag vedi od kod in kako se jih je nabralo toliko, da moški sploh niso imeli izgleda, da pridejo na vrsto. Ženskam namreč za letanje niso bile neobhodno potrebne številke. Zadostovalo je tudi kakršnokoli sorodstvo z enim izmed pilotov, pa je bila vožnja po zraku zagotovljena. Funkcionarji aerokluba so si s hvalevredno vnemo prizadevali, da pridejo na vrsto samo oni, ki so imeli številke, toda ves njihov trud je bil zaman. Ljubljanske dame in gospodične iz boljše družbe so si že znale ugladiti pot do vojaških pilotov. Vsaka si je pravočasno preskrbela naklonjenost enega junaka dneva in tako so romale proti vsem predpisom k aeroplanom ter se dvigale v zrak izpred nosa ozlovolienlh lastnikov izžrebanih številk. Funkcionarji Aerokluba so vedno znova opozorili komandanta eskadrilje, da bi se morali tudi piloti držati reda, ker jih je vojaška oblast komandirala na letalski miting kot civilno prireditev, ki jo je organiziral in vodil Aeroklub. Toda vse prigovarjanje je bilo zaman. Kakor so nam drugače simpatični naši junaški aviatiki, moramo vendar ugotoviti, da so se dali včeraj zapeljati in da so zanašali v prireditev nered. Nekatere ljubljanske dame in gospodične so pokazale včeraj vse graje vredno nediscipliniranost, ker se niso zmenile za upravičene proteste onih, ki so imeli pravico do letanja, marveč so pod pokroviteljstvom pilotov izrabile svoj privilegirani družabni položaj in onemogočile drugim polet. Posledica je bila, da je prišlo od 50 izžrebanih številk na vrsto komaj 20 in še lastniki teh so se morali naravnost boriti za sedež v aeroplanu. Občinstvo seveda s to točko sporeda ni bilo zadovoljno.«
In še:
» … Občinstvo je nekaj časa potrpežljivo gledalo borbo za sedeže v letalih, potem se je začelo dolgočasiti, ker so bili poleti sila monotoni in kratki, naposled je pa izgubilo potrpljenje in začelo godrnjati. Od vseh strani so se čuli klici: Kje je marela? Zakaj nas pustite čakati na vročini in gledati, kako se peščica privilegirancev puli za letanje? Tako dezorganizirano in dolgotrajno letanje s pasažirji bi bili občinstvu res lahko prihranili. Naj bi sledil akrobacijam prvih dveh letal takoj skok s padalom, potem bi pa opozorili občinstvo, da je na vrsti letanje, ki se bo zelo zavleklo. Oni, ki jih je ta točka zanimala, bi ostali’, večina bi pa odšla. Tako je pa vse gledalce najbolj zanimal skok z aeroplana in zato so morali čakati še dve uri, ne da bi imeli ves ta čas kak užitek. Uživali so samo oni, ki so letali. V tem pogledu občinstvo s prireditvijo ni bilo zadovoljno.«
Dekleta in gospe so bile nad doživetji v letalu navdušene. Že predtem so krčevito držale številke v roki in čakale, da pridejo na vrsto, kajti na vsak način so želele dobiti to izkušnjo. Urednik Slovenskega naroda je zbral nekaj izjav gospa, ki se je popeljalo z letalom:
Olga Kolarjeva: »Luštno je bilo, toda prekratko. Tako prijetno sem se počutila v letalu in sem vsa navdušena. Vsak dan bi se vozila.«
Zalka Korenjakova: »Imenitno, sijajno! Žal, da je trajalo le dve minuti. Samo dražijo s temi kratkimi leti. Vsaj eno uro če bi letela…«
Elga Knezova: »Grozno fajn! Da bi vsaj skozi Ljubljano vodila kaka zrakoplovna prometna linija! Jaz bi vsak dan frčala!«
Joža Končanova: »Kolosalno! Samo prekratko. Takoj bi zopet letela, če bi me hotel kak pilot s seboj vzeti. Pa bolj visoko kakor prvič!«
Hilda Jonska: »Sijajno! Kako bi še rada letela! Najprijetnejše je bilo, ko smo se »puščali na zemljo. Zelo prijetno!«
Krista Raznožnikova: »Oh, kako je to prijetno! Le prekratko je bilo. Jaz bi takoj poletela naravnost v Ameriko.«
Ivanka Končanova: »Imenitno! Vsak dan bi se vozila. Še s padobranom bi se spustila iz aeroplana. Včasih sape kar zmanjkuje, včasih jo je pa preveč.«
Zahvale ljubljanskega Aerokluba po zaključku dogodka
11. julija 1927 se je v Kazini sešel oblastni odbor Aerokluba »Naša krila« na IX. redni odborovi seji. Izrekli so javno zahvalo vsem odločilnim sodelavcem in prijateljem Aerokluba, ki so kakorkoli pripomogli k prireditvi, da je tako lepo uspela. Še posebej so se zahvalili komandi zračnega prometa v Petrovaradinu, ki je upoštevala želje kluba, komandantu I. polka zračnega prometa (vazduhoplovnega polka) podpolkovniku Živoradu Petroviču v Novem Sadu, komandantu IV. vazduhoplovne grupe v Zagrebu, vsem sodelujočim iz Novega Sada in iz Zagreba, velikemu županu ljubljanske oblasti, divizijskemu generalu Dravske divizije, vladnemu komisarju mesta Ljubljane, predsedniku oblastne skupščine za ljubljansko oblast, komandantu žandarmerije, ravnatelju policijske direkcije, ravnatelju železniške direkcije, šefu prometnega in komercialnega oddelka državnih železnic v Ljubljani in vsem časopisom, ki so oglaševali prireditev.
Organizacija mitinga je bila prva take vrste v Ljubljani, zato so v Aeroklubu priznali določene pomanjkljivosti, zlasti pa so se opravičili tistim, ki so bili izžrebali številke za letenje, vendar so bili zaradi pozne ure in pomanjkanja goriva prikrajšani za užitek in pričakovano veselje. Aeroklub jim je v časopisu obljubil, da jih bo jeseni s svojim avionom, ki ga je oblastni odbor že naročil po sklepu zadnje seje, in lastnim pilotom dvignil nad Ljubljano in jim s tem nadoknadil, do česar na prireditvi niso prišli. Denar za lastno letalo bo klub nalagal v posebnem fondu. V klubu pričakujejo, da bo letalo, označeno z njihovim znakom, pri njih že jeseni krožil nad mestom.
V Jutrovem članku z dne 16. julija 1927 so bralce in bralke še obvestili, da si je Aeroklub nabavil film o prvem letalskem mitingu v Ljubljani, ki je zainteresiranim kinom proti nizki odškodnini na voljo. Film je namenjen zlasti za vse tiste kraje, kjer bodo v prihodnje ustanovili mestne organizacije letalskega kluba. Po podatkih s spleta sta kratek dokumentarni film z naslovom »Letalski miting Aero-kluba iz Ljubljane v Ljubljani« režirala Metod in Milka Badjura, vendar se posnetek ni ohranil. (Vir: Baza slovenskih filmov)
