Sodobniki o Tavčarju

Pisatelj Ivan Cankar (1876–1918) se je takole polemično izrekel o Tavčarju:
»Glede dr. Tavčarja bi rekel samo besedo: – svoje sanje sem doživel; ljudi, ki jih opisujem, sem ljubil in sovražil in študiral; kar je v mojih noveletah izmišljenega, je samo okvir; in kdor ne vidi polprikrite satire v mojih spisih, je ali slep ali pa neumen. Toda to je vse postransko. Glavno je, da se opisuje verjetno, četudi se opisuje navidezne neverjetnosti … Tavčar izdaja svoje povesti ravno v tem času, – torej je še zdaj zadovoljen z njimi. In kaj je verjetnega v njih? Dejanje? Osebe? – Ali je vsaj slog naraven? Kedaj je videl Tavčar tiste s črnilom napudrane kontese? Kje govore ljudje v takih bobnečih tiradah? – Jaz oporekam, da bi pisal neverjetnosti. Toda recimo, da jih pišem. Razloček med mojimi in Tavčarjevimi neverjetnostmi pa je velik: – on ni doživel ničesar, o čemer je pisal, jaz sem doživel vse, o čemer govorim. Njemu se vidi prvi hip, da si izmišlja stvari, ki jih je videl kvečjemu v zrcalu tujih romanov, – jaz govorim z gorkim prepričanjem o stvareh, ki so mi na srcu … «

Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (1875–1937) je kot prvi urednik Tavčarjevih zbranih spisov zapisal:
»Kakor o malokaterem našem leposlovcu se mora o Tavčarju reči, da ima svoj individualni slog, ki ga suvereno obvladuje kot voljno in poslušno izrazilo. […] V ciklu povesti, zbranih pod naslovom V Zali, je dr. Tavčar strnil v eno pestro celoto vse tipične značilnosti in lastnosti svojega umetniškega talenta, predvsem svojo intimno ljubezen do deviške prirode, do veličastno-tihega gozda, do lova, ki ga je avtor kot idealen lovec ljubil bolj zaradi bivanja v lepi prirodi, nego zaradi pobijanja one živali, ki kakor človek takisto radostno diha v rahlem zraku.«

Andrej Kalan (1858–1933), duhovnik in politik, se je v nekrologu Tavčarju v časniku Slovenec pisatelja takole spominjal: »Srečala sva se šele v politiki, v deželnem zboru kranjskem kot politična nasprotnika. Mnogokatero bojno kopje sva vihtela drug proti drugemu bodisi v listih, bodisi v deželni zbornici, a strupenih plinov nisva poznala. V polemiki ž njim me je vedno spremljala osebna simpatija do njega, in čutil sem, da se je isto godilo tudi v njegovi duši. Večkrat sva se po kakem ojstrem medsebojnem nastopu v zbornici na starem strelišču sešla v bifeju, pila čašo vina in prijateljski nadaljevala in kritikovala v debato.«

Duhovnik Janez Kalan (1868–1945) ga je v svojih spominih Moja oporoka opisal takole:
»Na oko je bil Tavčar bolj prikupljiv. Ta je imel na sebi neko gorenjsko odkritost in duhovito robatost, ki ga je delala naravno nekam prikupljivega. […] Tavčar se je prikupljal avstrijski vladi in rad upognil hrbet.«

Politik in ljubljanski župan Ivan Hribar (1851–1941) je s Tavčarjem skupaj odraščal. Sprva sta bila dobra prijatelja, kasneje so se odnosi med njima ohladili.
»Dr. Tavčarja imel sem rad, ko samega sebe. Zelo privlačno je name uplivala njegova prirodnost in poljanska dovtipnost in rad sem se zabaval ob njegovih šegavih zabavljicah, s katerimi je v veselih družbah obkladal prijatelje in znance. Zato sva bila mnogo skupaj. Še ko mu je oskrbovala gospodinjstvo sestra Marijana, bil sem večkrat pri njem. Kasneje pa sem bil često njegov in ljubeznive njegove soproge gost. Tudi on je zahajal rad in pogostoma k meni. Ob takih osebnih obiskih sva deloma v veselih, z dovtipi prepletenih, deloma v resnih pogovorih razpravljala o vseh vprašanjih in prikaznih našega javnega življenja. Razprave so bile včasih jako žive. Oba sva bila namreč iz trdega lesa, ki se da prej zlomiti ko upogniti. Zato sva navadno do skrajnosti branila vsak ‘svoj prav’. Ali navsezadnje so prijateljska čutila premostila nasprotja, tako da sva vendarle mogla vleči za isto politično vrv. V glavnem vprašanju sva si bila namreč edina. Oba sva boj za pravice slovenskega naroda smatrala za prvo in najvažnejšo dolžnost.«

Pravnik, politik in publicist Vladimir Ravnikar (1871–1954) je o pisatelju zapisal naslednjo sodbo:
»Bil je v naši politični in kulturni zgodovini markantna osebnost. Višje nego politik stoji »Emil Leon«. Za tiste čase je bil kot pripovednik in romancier nedosežen in je postavil v senco vse svoje sodobnike. Bil je krepka individualnost in velik talent. Politik v pravem pomenu besede ni bil, tako je sodil sam dr. Triller, najožji njegov sodelavec. Toda njegova doba ga je, blestečega govornika, prominentnega advokata in pisatelja, dvignila na prvo mesto v naši domači politiki, prav ko je bil klerikalizem pričel s svojo ofenzivo. Bil je čistokrven »liberalec«, po svoje religiozen, pa odločen nasprotnik političnemu katolicizmu. Za politika je bil preveč čustven, ne hladen računar. […] Kot politik ni bil razgledan. Čeprav brezkompromisen Slovenec, preko Kranjske ni segalo njegovo politično obzorje. Slovenski svet mu je bil zaprt.«