Henrieta in Robert Freyer sta Lectarijo odprla v zelo burnem času, leta 1939, v najetem prostoru na Kongresnem trgu, v središču Ljubljane.[1] Načrte za trgovino je izdelal arhitekt Jože Plečnik. Henrieta Freyer je sledila vsaki njegovi zamisli, do zadnje podrobnosti. Plečnik ji je pomagal tudi pri izboru izdelkov, ki so bili naprodaj v trgovini, dobro je namreč poznal številne rokodelce in obrtnike, s katerimi je sodeloval.
Tik pred vojno sta torej odprla trgovino z izdelki po okusu narodno zavednega slovenskega meščanstva. Prodajala sta čipke, vezenine, lectarske, medičarske in svečarske izdelke, lončarske, lesene ter kovaške izdelke domače in umetne obrti, pa tudi izdelke po načrtih Jožeta Plečnika in njegovih učencev.
»S tem, da sta mama in oče uresničevala Plečnikove zamisli, sta izražala domoljubna čustva in ljubezen do slovenske kulturne dediščine. To pa takrat ni bilo nekaj, kar bi prinašalo zaslužek. Živela sta iz rok v usta,« pripoveduje Agata Freyer Majaron.
Kdaj in kje sta se spoznala Franjo Felicijan in Jože Plečnik, za zdaj ne vemo. Morda ju je seznanil Robert Freyer ali pa je bilo obratno in je Plečnik povezal Felicijana in Freyerja. Nobenega dvoma pa ni o tem, kaj je vse tri povezovalo: domoljubje in ljubezen do slovenske kulturne dediščine.
Felicijan je v enem od intervjujev povedal, da se zelo rad spominja sodelovanja s Plečnikom. Zanj je med drugim izdeloval darila, ki jih je veliki arhitekt podarjal svojim prijateljem. To so bili vrči, okrasni krožniki in hišne kapelice. S Plečnikom je imel stike do njegove smrti. Povedal je tudi, da je močno navezan na predmet, ki ga je Plečnik ob neki priložnosti izdelal pri njem in ga je imenoval podstavek za orehe. (Jurak 1992: 9) Tega dogodka se spominja tudi Felicijanova sestra Katarina Kotnik. »Franjo mi je pokazal majhen glinen predmet, svečnik ali oljenko ali nekaj podobnega, in mi povedal, da ga je Jože Plečnik izdelal mimogrede, ko ga je obiskal v delavnici v Vojniku. To je bilo malo po vojni.«
Podstavek za orehe, ki ga zdaj hrani Felicijanov sin Martin, ima vgravirano letnico 1950. Tudi on se spominja, da je oče sodeloval s Plečnikom. »Bilo je v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Oče ga je obiskal na fakulteti za arhitekturo. Mene je pustil v avli, tam sem ga počakal, dokler se ni vrnil. Takrat se je šel dogovarjat tudi z Robertom Freyerjem, ki je pri očetu naročal izdelke, svečnike, pepelnike, majhne vazice in podobno, ki so jih prodajali v ljubljanski trgovini Dom. Mislim, da sta se prav po tej poti spoznala; ko je Plečnik videl očetove izdelke v Domu, ga je poiskal in začela sta sodelovati. Oče je za Plečnika izdeloval različne predmete, trije so se ohranili, dva miniaturna svečnika in hišna kapelica.«
Po besedah umetnostnega zgodovinarja Damjana Prelovška, enega največjih poznavalcev življenja in dela arhitekta Jožeta Plečnika, je ta izjemno spoštoval dobre, poštene, skromne obrtnike, s katerimi je sodeloval.[2] »Spoštoval jih je, ker so bili predani svojemu delu, ki ga niso opravljali samo zaradi denarja, ampak so to resnično radi delali. Plečnikovo sodelovanje z njimi temelji na dunajski tradiciji, na Semperjevi teoriji, da je umetna obrt osnova vsega; Plečnik je svoje učence učil, da le če bodo obvladali umetno obrt, bodo obvladali tudi arhitekturo. To zagotovo drži.«[3]
Plečnik je zelo mlad odšel v Gradec in nato na Dunaj. Po besedah Prelovška, poznavalca njegove korespondence, se je celo bolje izražal v nemščini kot v slovenščini, vendar svoje domovine ni nikoli pozabil. »Četudi je na Dunaju mislil po nemško, je mislil na svoj dom. Vsa njegova dela vsebujejo nekaj, kar je prinesel iz domovine. Ne gre za klasično ikonografijo, ampak za določene spomine, ki jih lahko razbiramo iz njegovih del. To danes težko razumemo, so pa to spomini na dom. Nesporno dejstvo je, da njegova dela niso ne nemška ne italijanska, ampak so naša, slovenska.«
Edo Mihevc je bil Plečnikov učenec in je po besedah Prelovška od njega zelo verjetno prevzel tudi obrtnike. »O tem, da je bil Felicijan vrhunski obrtnik, ni dvoma. Iz njegovih izdelkov je mogoče razbrati, da je eksperimentiral na vse mogoče načine. Kamin, ki ga je izdelal za sina, na primer priča o tem, kako zelo je bil nadarjen. Njegovo največje delo, stenske obloge iz keramičnih ploščic v slovenskem Kulturnem domu v Trstu, pa je resnično izjemno. Mihevc je zasnoval to stavbo kot simbol slovenstva, Felicijan pa je pravzaprav soavtor.«
[1] Uporabno dovoljenje oziroma »pooblastilo na podstavi zakona o obrtih« je bilo izdano 20. 2. 1939. Dokument hrani Agata Freyer Majaron.
[2] Intervju z dr. Damjanom Prelovškom sem naredila v Ljubljani 26. 10. 2022
[3] Damjan Prelovšek v delu Jože Plečnik: Arhitektura večnosti podrobneje piše o Semperjevi teoriji, ki neposredno zadeva Jožeta Plečnika (2017: 23–31).
