V tem poglavju bomo povzeto predstavili še nekatere druge stare trgovce s te ulice. Njihove natančne lokacije je ugotovil in v obširni razpravi objavil zgodovinar dr. Rudolf Andrejka. Razprava je bila objavljena v strokovnem glasilu Trgovski tovariš leta 1935, natisnili pa so jo tudi kot separat. Avtor je s pomočjo arhivskih in drugih virov poskusil natančno locirati stara trgovska in obrtniška podjetja na tej ulici za obdobje poldrugega stoletja, torej od začetka 19. stoletja.
Krisperjeva hiša s trgovino (Stritarjeva 1 / Mestni trg 26)
Krisperjeva hiša s staro številko 265 oziroma po obnovi Stritarjeva št. 1 stoji ohranjena na levem vogalu Mestnega trga in Špitalske ulice. Hišo št. 265 je imel v začetku 18. stoletja v lasti odvetnik dr. Matija Gasimirus, od katerega je prešla okoli 1719 na Antona Haaba, od tega pa okoli 1740 na velikega trgovca Lovrenca Jakoba Umnika. Od l. 1779 sta ji bila lastnika Ivan Valentin Sernec (Sernitz) in Franc Hojnik (Hoinig). Od slednjega jo je kupil l. 1795 lastnik sosednje hiše št. 264 na Mestnem trgu, trgovec Josip Alborghetti; po njegovi smrti jo je podedovala vdova Josipina (1823), od nje pa (1837) hčerka Josipina, poročena s trgovcem Antonom Krisperjem. Od tedaj je ostala hiša v lasti trgovskega rodu Krisperjevih do tridesetih let 20. stoletja. Njihov praded po materini strani, veletrgovec Josip Alborghetti je imel v tej in v sosednji hiši na Mestnem trgu veliko špecerijsko trgovino, poleg nje pa je vodil komisijske in špedicijske posle. Anton Krisper, poročen z njegovo hčerko Jožefino, je l. 1834., ko je prevzel Alborgettijevo trgovino od vdove Josipine Alborgetti, uvedel tudi še trgovino z galanterijskim blagom, ki je postala ena izmed glavnih panog Krisperjeve trgovine. Njegov naslednik Jožef Krisper (1855—1892) je trgovske lokale v obeh hišah (1856) tako razdelil, da je bila galanterijska trgovina na Mestnem trgu, medtem ko je zavzemala špecerijska trgovina prostore proti Špitalski ulici. Špecerijska trgovina se je opustila l. 1911. V tej hiši je stanoval od l. 1807. do 1816 svak tudi Josipa Alborgettija, veliki trgovec Anton Primic, poročen z Julijano Hartl, hčerko trgovca Janeza Krst. Hartla na Mestnem trgu 239 (danes 19). Svojo prodajalno z manufakturo pa je imel v poslopju Meščanskega špitala v Špitalski ulici št. 271 (danes Stritarjeva ulica 6).
Hišna št. Špitalska 266 / Stritarjeva 3
Sosednjo hišo št. 266 (pozneje Stritarjeva ulica 3), ki je poleg omenjene št. 265 še ohranjena v prvotni obliki, so imeli v 18. stoletju po vrsti v lasti: Marija Saloma plem. Bavčar (Wautscherin), vdova Marjeta Križaj (1720—1735), pek Martin Podviz in njegova žena Marija (1735 do 1764), Gregor in Marjeta Jeraj (1764—1778), Uršula Werner, roj. pl. Hubenfeld (1778—1784) in krznar Valentin Mahkot z ženo Uršulo (1784—1805). Njegova sinova Janez in Valentin sta se med 1820—1830 drugod ustanovila, prvi na Sv. Petra cesti (138), drugi na Poljanski cesti (63). V začetku 19. stoletja so bili na št. 266 lastniki: meščan, kavarnar in tvorničar čokolade Peter Venazzi (1807—1810), krznar Josip Rovan (Ruan) in kavarnar Josip Hermann, doma iz Engadina v Švici (1826 do 1849). Po njegovi smrti (1849) je nadaljevala njegovo kavarno nekaj časa še njegova vdova Neža Hermann; l. 1857. pa jo je preselila na Stari trg 34 (danes 21) v tedanjo Rudeschevo hišo. Hišo št. 266 je to leto kupil od nje trgovec Josip Krisper, ki je s tem prišel v last celega sklopa hiš št. 264 (Mestni trg 26) 265 in 266 (Stritarjeva ulica 1 in 3). V prvem nadstropju hiše št. 266 je imel od l. 1869 svojo odvetniško pisarno Krisperjevih sorodnik, dr. Robert Schrey pl. Redlwert, v pritlične prostore pa se je leta 1860 vselil trgovec z manufakturnim blagom Franc P. Vidic, za njim pa leta 1867 z isto stroko Franc Martin Regoršek iz Dobrotne vasi pri Konjicah. Bil je vnet lovec in izvrsten ostrostrelec. Za njim je vodil trgovino njegov nečak Avgust Jagodic, doma iz Šmarja pri Jelšah, pod imenom F. M. Regoršek nasledniki. Tudi on je umrl neporočen. Trgovino je dalje upravljala njegova sestra Marija, poročena Kramaršič le poldrugo leto, potem jo je pa opustila. V izpraznjene prostore se je vselila 1. 1919. Vnovčevalnica za živino in mast. Ko je ta l. 1923. prenehala, je porabilo trgovsko podjetje Krisper lokale za razširjenje svoje trgovine, stare izložbe pa je zakrila z modernimi, v novo cestno črto pomaknjenimi pritličnimi izložbami.
Hišna št. 267 / 5
Sosednja hiša št. 267 (Stritarjeva ulica 5) je ostala po potresu sicer ohranjena, vendar je bila v tridesetih letih 20. stoletja proti ulici zakrita z dvonadstropno sprednjo kulisno zgradbo. Po regulacijskem načrtu, uveljavljenem po potresu, bi bila namreč stala stara hiša odmaknjena za kakih 3 m od nove ulične črte. Ker pa je zaradi svoje solidne zidave (bila ni niti podkletena) dobro vzdržala potresne sunke, je niso podrli, ampak le predpisali, da se napravi pred njo omenjena dvonadstropna kulisa, s katero so se tako trgovski lokali kakor tudi stanovanjski prostori stare hiše razširili.
Ta hiša je bila do začetka 19. stoletja stara pekovska hiša, v kateri pa se je dvakrat s presledkom 40 let izvajala v 1. nadstropju tudi tiskarska obrt. Njeni lastniki so bili od začetka 18. stoletja: Giacomo Marini (1684—1708), Marija Ana Menegalli (1708—1736), pek in meščan Primož Podviz in njegova žena Marija (1736—1752), tiskar Adam Friderik Reichhard (1752—1766), pek in meščan Luka Černe (1766—1795), pek in meščan Janez Ljubič (1795—1801), po njegovi smrti pa pekarica Regina Jamnikova (1801—1811). Okoli l. 1806. se je vselil v prvo nadstropje te hiše tiskar Janez Leopold Eger, ki je bil izvrševal prej svojo tiskarno na Mestnem trgu 263 (danes št. 25) v hiši peka in žitnega trgovca Tomaža Podržaja. L. 1822. ga najdemo vpisanega tudi že kot hišnega lastnika. V lasti Egrove rodbine (Janez Leopold, Rozalija, Franc, Leopoldina, Julijana Eger) je ostala tiskarna do l. 1873., ko jo je dala Julijana Eger, poročena z Ljubljančanom Kajetanom Materno, v najem dolgoletnemu tiskarskemu faktorju Antonu Kleinu. Ta je postal po smrti Kajetana Materne (1893) lastnik tiskarne in hiše št. 267. Tiskarstvo se je izvrševalo v tej hiši še do l. 1906.
V pritličnih lokalih je obratovala po opustitvi Jamnikove pekarne od I. 1850.—1865 kramarica Ana Vesel; l. 1869 pa je odprl tu manufakturno trgovino Rudolf Miklavec (Miklautz), sin ljubljanskega meščana, strojarja in lastnika hiše v Študentovski ulici 291 Josipa Miklavca ter jo vodil do potresa, oziroma v prenovljeni hiši do začetka prve svetovne vojne Po vojni sta kupila hišo št. 5 v Stritarjevi ulici od Anton Kleinovih dedičev (Josipine in Rozalije Klein) trgovca Pavel Fabiani in Gustav Jurjevec, jo preuredila in namestila vanjo (v pritličje in v prvo nadstropje) svojo veliko manufakturno trgovino. Tudi ta hiša, čeprav malo prezidana, je še vedno mikaven in redek spomenik starih ljubljanskih hiš.
Stritarjeva ulica 7
Na mestu nekdanje Permetove hiše št. 268 (Špitalska ulica 7) so postavili, pomaknjeno za par metrov čez staro ulično črto, trinadstropno hišo na Stritarjevi ulici št. 7, last trgovca z železom Venčeslava Breznika. Stara Permetova hiša, dvonadstropna, s petimi okni na ulico, je bila zvezana z nasprotno hišo št. 6 v Ribji ulici, slično kakor Egrova, pozneje Kleinova hiša št. 267 (5) s skupnim dvoriščem. Ta hiša v Ribji ulici se je do danes ohranila vsaj na zunaj v starem slogu, medtem ko so vsi pritlični lokali nekdaj slovite gostilne pri Zlati ribi preurejeni za skladišča železnine trgovca Breznika ter preko dvorišča, pokritega s stekleno streho, neposredno zvezani z Breznikovo trgovino v Stritarjevi ulici 7. Starost hiše v Ribji ulici izpričuje ime in grb nekdanjega njenega lastnika Volbenka Poscha iz L 1528, ki sta ohranjena v kamenitem reliefu nad vhodnimi vratini do danes. V tej hiši je stanoval l. 1562. Primož Trubar.
Lastnik hiše na Špitalski 268 je bil med letoma 1696 in 1730 Jakob Vivic (Winviz), od 1730 do 1752 kramar Martin Smrekar, od 1752 do 1800 pa njegov sin, odvetnik dr. Janez Jurij Smrekar. Čisto na začetku 19. stoletja pa je hiša prešla od Marije Terezije Schmid na pekovskega mojstra Matijo Permeta. Naslednik Anton Perme st., obenem tudi žitni trgovec, je vodil pekarno in njej pridruženo gostilno od l. 1816 do 1858. Pod njegovim sinom in naslednikom Antonom Permetom ml. je zaslovela zlasti gostilna, v kateri so se zbirali okrog stalnega gosta Frana Levstika slovenski kulturni delavci in politiki Josip Jurčič, Fran Erjavec, Peter Grasselli, Ivan Tušek, dr. Valentin Zarnik in drugi. Prostori te gostilne so segali na Špitalsko ulico samo z enim oknom, ostali, podprti z mogočnimi gotskimi stebri, so dobivali luč iz dvorišča. Bivanje v teh mračnih in zakajenih prostorih (»narodni hlev«) ni bilo ravno preveč mikavno in zdravo za sodobne nazore. In vendar je bila Permetova gostilna zaradi izvrstnega vina, ki se je tu točilo, izmed najbolj obiskanih v predpotresni Ljubljani. Tudi v tej hiši je bila pritlična fronta na ulico razen ene gostilniške sobe, pridržana trgovskim prodajalnam.
Za časa francoske zasedbe je tu l. 1809 odprl svojo menjalnico in trgovino z manufakturo Abraham Heimann (Heinemann), rojen v Memelsdorfu na Bavarskem, ki je bil s Francozi prišel iz Toulona kot vojaški založnik Napoleonove armade na Dunaj in od tod v Ljubljano. V ljubljanskih trgovskih in obrtniških krogih je njegova naselitev zadela ob srdit odpor in bilo je treba posebnega ukaza tedanjega francoskega intendanta za Gorenjsko, grofa Farguesa, da ga je Perme sprejel pod streho. Abraham Heimann je ostal v Permetovi hiši samo eno leto. L. 1810 je skupaj z bratom Mojzesom kupil nasproti stoječo hišo lekarnarja Schimmerja v Špitalski ulici 277 (4) in preselil vanjo svoja trgovska podjetja. V izpraznjene trgovske lokale Permetove hiše se je vselil najbrž že l. 1810 usnjar Jožef Jesenko, ki je v tej hiši tudi stanoval vsaj do l. 1841. Za njim je vodil tu svojo trgovino s platnenim blagom trgovec Lovrenc Peterka iz Dolskega, poročen z Elizabeto Demšarjevo iz bogate rodbine Demšarjev v Železnikih. Ko se je l. 1852 preselil v poslopje stare Kresije, je prenesel v opuščene lokale svojo manufakturno trgovino iz hiše št. 296 na Šolskem trgu (danes Vodnikov trg) Ljubljančan Franc Cotman (Zottmann), sin brivca Primoža Cotmana. Trgovina je od l. 1859 naprej poslovala pod imenom Ivan Več (Wetsch) & Co., od l. 1867 do 1873 pod tvrdko Cotman in Jentl, od l. 1875 po Cotmanovi smrti pa pod imenom Cotman in Gril. Družabnik zadnje tvrdke, Anton Gril, doma iz Kamnika, je bil Cotmanov zet, poročen z njegovo hčerjo Antonijo. Trgovina je prišla l. 1878 v konkurz in je l. 1879 prenehala. V izpraznjenih prostorih je odprl trgovino z manufakturo l. 1880 Anton Schuster. Trgovino je po njegovi smrti (1900) nadaljevala njegova žena Marija, potem pa njegov sin Anton Schuster, ki se je okoli l. 1920 preselil na Mestni trg 25 v prostore prejšnje trgovine Goričnik in Ledenig. L. 1890. je odprl v Permetovi hiši svojo prodajalno suhe robe Ribničan Matija (Matko) Arko, a jo je po potresu preselil v začasno barako na Pogačarjevem trgu, leta 1898 pa dokončno v podpritličje Semenišča. V prvem nadstropju Permetove hiše je našla svoje zavetje okoli l. 1890 tudi Glasbena Matica, ki je zasedala tu sobe št. 32—29 in 41—45.
Po smrti Antona Permeta ml. (1879) je prešla hiša na njegovo vdovo Marijo, potem pa (1881) na njegovo hčerko Frančiško, ki jo je bil dne 30. maja 1870 poročil deželni knjigovodja Franc Ravnihar, roj. v Mekinjah pri Kamniku. Gostilna »pri Permetu« je prenehala konec l. 1902, medtem ko je nasprotna gostilna »pri Zlati ribi« v Ribji ulici sprejemala goste še do l. 1919 (zadnji gostilničar je bil Anton Zabukovec, ki se je l. 1913 sem preselil iz Obrezove hiše na Bregu). Pekovsko obrt so izvrševali v Permetovi hiši še do potresa peki Andrej Zajc, Jakob Velkavrh in Anton Dečman. Po potresu so Ravniharjevi podrli staro Permetovo hišo v Špitalski ulici in sezidali na njenem mestu novo trinadstropno hišo Stritarjeva ulica 7, ki je prešla l. 1910 v last Pozemkove banke v Pragi, l. 1921 pa v last Slovenske banke v Ljubljani. L. 1926 sta jo kupila trgovca Venčeslav Breznik in Oskar Fritsch, ki sta vselila vanjo svojo trgovino z železnino. Od l. 1928 je Venčeslav Breznik edini lastnik hiše in trgovine.
Špitalska 273/6
Naslednja hiša št. 273 (od 1877: št. 6) je stala na levem vogalu Špitalske in Lingarjeve ulice. Med letoma 1700 in 1720 je bila last Jernej Hmelovih dedičev, od 1720—1758 pa trgovca Tomaža Vincenca Muliča in njegove žene Uršule. L. 1756 jo je kupil gostilničar Matija Šlibar, od katerega je prešla okoli l. 1772 na njegovo vdovo Cecilijo. V hiši je bila dobro obiskana gostilna, ki jo je s hišo vred l. 1808 prevzel gostilničar Janez Kuk, l. 1815 pa ekspeditor mestnega magistrata Josip Vidic (1808—1845.). Na vogalu te hiše je bila do l. 1809 stara lekarna »Pri zlatem jelenu«, ki jo je njen zadnji lastnik Janez Schimmer to leto prodal lekarnarju Josipu Mayerju, ustanovitelju lekarniške rodbine Mayerjev v Ljubljani. Ta je premestil lekarno v hišo trgovca Josipa Jakliča na voglu Marijinega trga in sv. Petra ceste št. 1., kjer je ostala do potresa; potem se je preselila v sedanje poslopje »Obče zavarovalnice« na Marijinem (Prešernovem) trgu. Avgust Vidic, sin Josipa Vidica, je v stari hiši delal kot kramar, toda le do 1870. Vidičevi so namreč obubožali in prodali hišo trgovcu Ivanu Veču, ki je oddal prodajalno svojemu prijatelju, trgovcu z manufakturo Antonu Jentlu. Anton Jentl, sin krojača Bernarda Jentla v Križevniški ulici, je bil med ustanovitelji »Južnega Sokola« in znamenit tenorist pevskega zbora Ljubljanske Čitalnice. Leta 1888 se je znašel v stečaju in umrl leta 1893 v hiralnici sv. Jožefa. Manufakturno trgovino je izvrševal za njim od l. 1889 njegov nekdanji družabnik, trgovec Franc Petrič, ki se je bil istega leta poročil z Marijo Večevo, hčerko trgovca Ivana Veča in Ivane Ničman. Njegova trgovina se je vodila v tej hiši do potresa.
Lekarniška hiša na št. 277/4
Na nasprotnem vogalu ozke Lingarjeve ulice je bila dvonadstropna hiša št. 277 (od l. 1877.: št. 4). Ta hiša, označena v najstarejšem ljubljanskem uličnem številčenju, veljavnem od 1782 do 1805, s štev. 237, je stara lekarniška hiša. Njeni lastniki so bili od 1700 do 1755 Maks Russinger in njegovi dediči, od 1755 do 1784 lekarnarjeva vdova Katarina Rambschi, od 1784 do 1795 lekarnar Nikolaj Faber, od 1795 do 1808 pa lekarnar Karl Schimmer. Leto potem, ko je njegov sin Ivan Schimmer prodal staro Schimmerjevo lekarno v hiši 273 lekarnarju Josipu Mayerju, je prišla tudi Schimmerjeva hiša št. 277 v last trgovca in francoskega vojnega založnika Mojzesa Heimanna. Kupil jo je dne 26. julija 1810 za 19.200 gld., ki jih je plačal v bankovnih listih (nem. Bancozettel). Zemljeknjižni prepis se je izvršil leta 1818. Mojzes Heimann in njegov brat Abraham Heimann sta že leta 1810 v novokupljeno hišo št. 277 preselila svojo manufakturno trgovino in menjalnico. Za časa ljubljanskega kongresa (1821) je tvrdka posebno zaslovela in obogatela, ker je oskrbovala denar za razne odličnike, ki so bili tedaj zbrani v Ljubljani.
Heimanni so tekom let postali najbogatejši trgovci v Ljubljani; za gradbo južne železnice so prispevali ogromno vsoto 270.000 gld. (Heimannova rodbina 170.000, podjetje bratov Heimann pa 100.000 gld.). S premoženjem je rasla tudi njihova družbena veljava. Otroci Mojzesa Heimanna so dobili pristop v najboljšo ljubljansko družbo. Mojzesa Heimanna sin Friderik Heimann si je bil leta 1834, šele po odloku dvorne komore, priboril prenos očetove trgovine z manufakturno trgovino v Špitalski ulici 277 na svoje ime, medtem ko je prav tam njegov brat Simon Izak Heimann vodil menjalnico. Oba brata pa sta že l. 1855 svoji podjetji v Špitalski ulici likvidirala in odšla iz Ljubljane. Hišo št. 277 je Simon Izak Heimann istega leta prodal trgovcu Aleksandru Schneiderju za 20.000 gld.
Bavarec Aleksander Schneider je bil brat Sigmunda Schneiderja, ki je imel že l. 1847 manufakturno trgovino na Mestnem trgu 238 in bil od l. 1860 tudi lastnik hiše št. 236 na Mestnem trgu. Aleksander Schneider je s hišo vred prevzel od Simona Izaka Heimanna menjalnico, od Friderika Heimanna pa manufakturno trgovino in ju vodil skupaj z Josipom Schiganom pod imenom “Schneider & Schigan” do septembra 1864. P0djetji so razpustili, njegova hiša pa je l. 1865 prešla v last Josipa Kordina, trgovca na Mestnem trgu 281 (Pred Škofijo 4). Ko je ta 1896 umrl, je prešla hiša v last njegove vdove Viljemine, roj. Tomšič.
L. 1868 je odprl v tej hiši na vogalu Lingarjeve ulice Dunajčan Ferdinand Melhijor Schmitt (tvrdka F. M. Schmitt) svojo trgovino z galanterijskim in nurnberškim blagom. L. 1884 ji je pridružil še podružnico v Schreyerjevi hiši, Špitalska ulica št. 9. Od 1886 do 1888 je imel Pred škofijo št. 4 skupaj z Josipom Kordinom celo menjalnico pod tvrdko Kordin & Schmitt, ki jo je vodil Eduard pl. Lingg. Ko so hišo št. 4 v Špitalski ulici po potresu podrli, se je Schmitt preselil v svojo hišo Pred škofijo 2, potem pa je trgovino prevzel sin Oskar. Poleg Schmittove trgovine je vodil od l. 1875 dalje Jakob Kobilca dežnikarsko obrt in trgovino. L. 1885 se je preselil na Mestni trg 23. Njegova vdova Marija, roj. Škofič, po rodu iz Podbrezja, je vodila trgovino še do l. 1906.
Na mestu, kjer je stala stara hiša št. 277 v Špitalski ulici, je Viljemina Kordin sezidala po potresu novo, trinadstropno hišo, ki je je l. 1905 kupil češki trgovec z manufakturo Hugon Ihl, poročen l. 1855 z Lino Kornovo, hčerjo bogatega krovskega in kleparskega podjetnika Viljema Henrika Korna v Slomškovi ulici 10. Po septembrskih dogodkih l. 1908 je opustil svojo trgovino in se preselil z njo v Maribor, kjer pa ni uspeval. Hišo sta leta 1920 kupila trgovca Janko Lenassi in Anton Gerkman in namestila vanjo svojo veliko manufakturno trgovino, ki jo vodita do današnjih dni pod imenom Lenassi & Gerkman.
Hišna št. 278 (2) / Pred škofijo 1
Vogalna hiša med Špitalsko ulico in Mestnim trgom je imela nekdaj hišno številko 278. Ob preštevilčenju leta 1877 je dobila novo številko Špitalska ulica 2 oziroma Pred škofijo 1. Stala je nasproti Krisperjevi hiši št. 264 in 265 (Mestni trg 26 in Špitalska ulica 1), daleč pomaknjena čez sedanjo črto Stritarjeve ulice. Ko so jo po potresu podrli, so zato njen prostor skoraj v celoti porabili za razširjenje Stritarjeve ulice. Sedanjo novo hišo Stritarjeva ulica št. 2., oziroma Pred Škofijo 1, ki jo je po potresu sezidal trgovec Ivan Grobelnik, je l. 1909. kupila Ljubljanska kreditna banka. Ko se je ta l. 1923 preselila v svojo novozgrajeno palačo na Dunajski cesti 1, je hišo v Špitalski ulici 2 prodala trgovcu Emeriku Mayerju. Od njega jo je kupila leta 1927 Prometna banka, l. 1933 pa od te banke trgovec Oskar Schmitt, sin Ferdinanda Melhijorja Schmitta, lastnika stare hiše Pred škofijo 2.
Stara trgovska hiša št. 278, ki je po potresu s stavbiščem in zemljeknjižnim vložkom št. 58 kat. občine Mesto popolnoma izginila (sedaj poteka namreč po njenem prostoru Stritarjeva ulica), je bila v začetku 18. stoletja last Antona plem. Janežiča, od katerega je prešla l. 1720 na trgovca Lovrenca plem. Tomšiča, od tega pa l. 1765 na velikega ljubljanskega trgovca s suknom Ivana Miho Kuka, ki je bil v l. 1767—1770 tudi ljubljanski župan. Za njim jo je podedoval njegov sin Anton Gašper Kuk (Kukh), ki je l. 1775 umrl. Naslednji lastnik je postal veletrgovec Matevž Mulle, ki se je poročil z njegovo vdovo Marijo Rozalijo, roj. Pilgram. L. 1786 je kupil hišo premožni trgovec Lenart Vogou. Ta je imel odslej na tem mestu svojo veliko špecerijsko trgovino in prodajalno železa. Bil je že l. 1787 vrhovni načelnik starega gremija (ceha) ljubljanskih trgovcev in lastnik posestva št. 67 na Poljanah. Lenart Vogou je umrl leta 1813.
Njegovo špecerijsko trgovino je dalje vodila vdova Marija Vogou vse do l. 1850. Po njeni smrti je postal lastnik hiše in trgovine Jakob Vosou, poročen z rojakinjo Frančiško Hudovernik. Ko je l. 1859 umrl, je hiša prešla na njegovo vdovo, trgovino pa je prevzel trgovec Julij Weidlich z Moravske. Po njegovi smrti (1865) se je njegova vdova Ernestina, roj. Kham, znova poročila z Julijem grofom Bolza in vodila trgovino z njim pod tvrdko Julija Weidlicha nasledniki. Po njeni smrti (1879) se je sem vselil trgovec Josip Pavlin iz Škrljevega pri Št. Rupertu na Dolenjskem. Ko se je Pavlin, poročen z Marijo Seunigovo, preselil na Marijin trg 3, je odprl v izpraznjenih prostorih v Špitalski ulici 2 špecerijsko trgovino. Jakob Klauer, doma iz bližine Beljaka. Trgovina je obratovala tu še po potresu do l. 1898. Tedaj je kupila hišo mestna občina in jo podrla v regulacijske namene. Klauer je preselil svojo trgovino v novo palačo meščanske imovine; prenehal je z njo okoli 1902.
Lit.: Andrejka, R.: Trgovska zgodovina Špitalske (Stritarjeve) ulice v Ljubljani. V: Trgovski tovariš, leto 32, 1935, št. 5/6, str. 69-89.
