Pot do Celjske koče sem opisala že večkrat: ko se je vigred šele sluteč plazila čez gorske travnike in prebudila trobentice, do vročega poletja, ki je zasadilo enocvetno brodejo,[1] in do spuščajoče se jeseni, ko so noge šelestele po togem listju pravih kostanjev in so na redkih drevescih tik ob poti zorele nešplje. Zato je dovolj, če rečem, da smo sedeli zgoraj pred kočo in se krepčali, medtem ko so sončni žarki poševno padali skozi veneče liste vinske trte in so krave tik pod nami mulile zadnjo skromno travo.
[1] Ifejon oz. ipheion.
