Iz murskosoboške krstne knjige lahko izvemo, da se je Joannes, oz. János Szlepecz (Janoš Slepec) rodil 14. junija 1872 očetu prav tako Joannnesu (Janošu) Szlepczu (oz. Ivanu), sicer kovaču, in materi Juliani Czigány, ki je bila plemiškega rodu iz Markišavec, na današnji Lendavski ulici v Murski Soboti. Krstna botra sta bila Florian in Jožefa Sohár (Šohar), prav tako plemiškega rodu iz Markišavec. Sohár je bil cenjen pripadnik takratnega meščanstva, bil je član vodstva raznih ustanov, kot npr. hranilnice, in podpornik mnogih društev in dobrodelnih prireditev. Med drugim je leta 1886 postal član takratnega bralnega društva, predhodnika današnje knjižnice, ki se je v mestu ustanovil že leta 1869. Bil je zadolžen za poslovanje in inventar, torej neke vrste knjižničar. Najverjetneje je bil tudi mecen edinega preživelega otroka zakoncema Slepec, da je ta lahko stopil na pot duhovnika.
Janoš Slepec je gimnazijo obiskoval v Kőszegu, študij teologije pa je opravil v Sombotelu. Novomašnik je postal 1896. Deset let je bil kaplan na grofiji Szapáry. Družinske vezi med plemiči in dober odnos z družino Szapáry so mu omogočili mnogo udejanjenih zamisli, tako namesto razpadajočega, izgradnjo novega župnišča, kamor je naselil svoja starša, ki sta pomagala pri gospodinjstvu in drugih opravilih, kot pozneje izgradnjo nove cerkve. Bil je vsestransko aktiven že od dijaških dni, v svojem življenju je bil velik podpornik revnih, učencev, pomagal je pri ustanavljanju šol, bolnice, bil je član prostovoljnega gasilskega društva, član in podpornik ženskega krščanskega društva, zagovornik pravic žensk nasploh, dejaven član Rdečega križa, najbolj med prvo svetovno vojno.
Kot kaplan je že od samega začetka razmišljal o izgradnji oz. obnovi takratne cerkve v Murski Soboti, ki je postala pretesna za vernike in zaradi dotrajanosti tudi nevarna. Po desetletjih teženj se je končno 26. decembra 1905 v katoliški šoli z dovoljenjem škofa in s sklicem dekana dr. Ferencza Ivánóczyja izvedla skupščina katoliške skupnosti, ki je odločila, da bodo v Murski Soboti zgradili novo cerkev, za katero bodo dali pripraviti načrte in izračun stroškov. Imenovali so tudi izvršni odbor za izgradnjo, katerega predsednik je postal župnik Ferenc Gáspár, zapisnikar in blagajnik pa kaplan Janoš Slepec. Ker je župnik že čez nekaj tednov umrl zaradi pljučnice, je breme izgradnje oz. pravilno, zaradi nižjih stroškov, obnova cerkve, padla na pleča Slepca, ki so ga tudi kaj kmalu, 1906, imenovali za župnika.
Po smrti dekana dr. Ferenca Ivánóczyja (roj. Kodila) 1913 je bil imenovan za dekana, 1919 za škofijskega vikarja (namestnika škofa), ker takratni sombotelski škof ni več mogel opravljati svojega poslanstva na tem območju, 1922 za častnega kanonika, 1930 pa za častnega konzistorijalnega svetovalca mariborske škofije. Področje današnjega Prekmurja je mariborski lavantinski škof Andrej Karlin od sombotelskega škofa po odločitvi Rima prevzel konec leta 1923.
Pred pričetkom obnove so v zakristiji stare cerkve pod več plastmi pleskanja našli baročne freske iz 14. stoletja, ki so jih zaščitili in so vidne tudi danes. V temeljih pa so našli ostanke iz dobe Rimljanov. Temeljni kamen so položili med gradnjo 28. avgusta 1910. V stekleni valj so namestili ustanovitveni list, ki je bil umetniško napisan pergament z zgodovino cerkve in zgodovino gradnje, zapisnik o odločitvi za izgradnjo, o pričetku del in stroških, tednik Muraszombat és Vidéke z datumom 28. avgust 1910 ter več razglednic s slikami mesta. Valj je vzidan v južno steno cerkve. Iz raznih virov, predvsem zapiskov Janoša Slepca in njegovih objav je znano, da je bila izvedba mukotrpna, saj vsi verniki niso bili pripravljeni v celoti zagotavljati sredstev ali pomoči pri delih.
Okoliščine gradnje in nevšečnosti je Slepec opisal v Marijinem listu leta 1911: »Že vu vremeni Hüll Ferenc prepoštplebanuša so farnicje prisiljavali, nagučavali svojega dühovnika, naj bi kak voj (vodja) naprej stopili i v Soboti edno novo farno cerkev goripostavili. Ali 80 letni starec so dobro znali zmečavo in težavo takšega dela, so se ne podali vu tak velko skrb … Vu vremeni Gašpar plebanuša so si farnicje dosta gučali od potrebe nove cerkvi celo po velkih svetkah, gda je vu velkoj steski nišče nej mogeo opraviti dostojno svojo pobožnost … Farnicje so si vsigdar od edne lepe prostorne cerkvi premišlavali, patronuš pa, gda smo njuvo dužnost naprej prinesli, so to pravili, ka oni s pravdenim talom zadostavčinijo, či staro cerkev … podugšajo. Takše delo pa ne bi bilo božoj diki dostojno i sobočkih farnikom ne bi slüžilo na poštenje, ar bi ona doštukana i zakrpana zidina na duga leta skopost i nemarnost NAŠEGA SLOVENSKOGA NARODA RAVNOK VU GLAVNOM VARAŠI NAŠE OKROGLINE OZNANJÜVALA … Ešče se z edne velke i duge križne poti morem spomenoti, štero sem klačo pri zidanji cerkvi, gda sem na sebe vzeo, ka mo k zidanji pripelan pesek i kamen vu račun je mao … Dve leti dugo od rane gojdne do trok kmice sem čakao na vsaka kola z colštokon ino sam dolzmero kamen i pesek i vu račun vzeo … Eden je nakopao ništerno lopato peska, pa že za Bog zna kelko šteo računati, ov si je pa mislo, vej či jaz kaj menje pripelam, ka sfali, to naj ovi spunijo. Samo da so si pa skoro vsi tak mislili, pa je dosta sfalilo, te so pa pri biroviji (sodišču) pripravni bili hamično (krivo) prisego doldjati. Ešče k birovniji sam mogeo hoditi za peska volo, gde sem bio kak slaba ovca sam med vnogimi divjimi vukmi, šteri so me šteli raztrgati. TO JE BILA KALVARIJA! Oni strahoviten den pred birovnijov prestani se nigdar ne zbriše z mojega srca. Ednoga so pa oča zgonili, naj bi k cerkvi pesek pelao i on ga je na poti židovan odao. Tak je lehko sfalilo pri računi!«
Janoš Slepec: Nevtepeno poprijéta Devica Marija. 1911, št. 11. Povzeto po prepisu in povzetku Jožefa Smeja: Cerkev v Soboti (1071–1971). Stopinje 1972.
Zavetnik, grof László Szapáry, je sam prispeval k izgradnji toliko sredstev, kolikor so ga zbrali verniki, pri čemer ni upošteval prispevke drugih plemičev. V cerkvi po načrtih arhitekta domačina Lászla Takátsa, ki je zasnoval tudi notranjo opremo, so prvo sveto mašo opravili že konec leta 1911, ko so bile dostavljene nove orgle. Posvetitev z veliko proslavo je sledila šele poleti 1912 ob prisotnosti sombotelskega škofa Jánosa Mikesa. Dokončanje cerkve pa se je zavleklo še v naslednja desetletja. Štiri nove zvonove je dobila šele leta 1925.
Kljub prizadevanjem Ogrske k večji uveljavitvi madžarskega jezika je Slepec, ki je govoril več jezikov, med njimi nemško, pridigal in poučeval tudi v prekmurščini, saj se je zavedal, da ob uradnem madžarskem jeziku večina vernikov govori le slovensko. Bil je cenjen duhovnik, ki je znal prisluhniti potrebam ljudi, ni se spuščal v politične vode, seveda pa je bil z razumom lojalen cerkvi in državi, kar je ostal tudi po menjavi oblasti v Prekmurju – Jugoslaviji. Najprej so ga, takrat že kot kanonika, ožigosali za simpatizerja Jugoslavije, za panslavista, po menjavi oblasti pa so ga spet ozmerjali kot madžarona. Bil je namreč neomajen duhovnik, ki je služil ljudem tudi v novi državi. Kljub temu, da je uradni jezik postala knjižna slovenščina, je še naprej vztrajal pri uporabi prekmurščine, jezike je uporabljal po potrebi vernikov, madžarsko, slovensko in tudi nemško.
Škof Andrej Karlin je 25. novembra 1923 Janošu Slepcu poslal pismo o priključitvi k mariborski škofiji, kjer je zapisal, da o njegovi dejavnosti ljubljanska oblast nima najboljšega mnenja. Povedal je, da je bil sam v podobni situaciji, zato popolnoma razume njegovo duševno stanje. Zapisal je tudi, da je pet let dovolj dolga doba, da svojo naravnanost spremeni: »… Ako pa bi navzlic mojim očetovskim nasvetom mislili, da se Vam je nemogoče navaditi naših novih duševnih razmer, boste kot poštenjak vedeli, kaj Vam je storiti«.
Umrl je 29. junija 1936, v 64. letu starosti, zaradi kapi, le nekaj mesecev po smrti svoje matere. Zapisali so, da je imel veliko srce, nikoli ni obsojal in obtoževal, pač pa vedno prizanašal in zagovarjal. V nekrologih ga opisujejo kot visokega, mogočne postave in človeka, ki so ga cenili tudi pripadniki drugih veroizpovedi. V svoji oporoki 19. februarja 1935 je zapisal, da svoje premoženje zapušča cerkvi in si želi skromen grob. Kot župnik mu je sledil Jožef Vojkovič.
