Leta 1873 je v Gaberjah takratna država ustanovila Topilnico surovega cinka, ki so ga dobivali iz Mežice, Rablja in Pliberka. Kmalu so proizvodnjo razširili še z valjarno cinka in obratom za proizvodnjo žveplene kisline. Po prvi svetovni vojni je podjetje proizvodnjo ponovno razširilo in posodobilo.
V času med obema vojnama so v Cinkarni tako proizvajali pocinkano pločevino, modro galico, cinkov oksid, litopon, ultramarin, cinkov prah in žvepleno kislino; surovine pa so izvažali iz Nemčije, Avstrije in Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je tovarna delovala v polnem obsegu in nepoškodovana dočakala konec vojne. Tudi po drugi svetovni vojni je Cinkarna ostala podjetje splošnega državnega pomena. Z gradnjo novih obratov so razširili in povečali proizvodnjo svojih izdelkov.
Leta 1953 se je po večkratnih združitvah in razdružitvah Cinkarna združila s Tovarno za proizvodnjo kemičnih izdelkov Celje in nastalo je novo podjetje “Cinkarna”, metalurško-kemična industrija Celje. Leta 1961 sta se jima pridružili še Tovarna organskih barvil in Kemična industrija Mozirje. S priključitvami drugih podjetij se je Cinkarna preobrazila iz metalurškega v metalurško-kemično podjetje. Po združitvi je Cinkarna v 60. letih zaposlovala 2.000 delavcev. Leta 1970 so zaradi nerentabilnosti in konkurence ostalih jugoslovanskih podjetij ukinili metalurško pridobivanje cinka, še naprej pa so predelovali cink in izdelovali tiskarske plošče. Proizvodnjo so preusmerili v proizvodnjo titanovega belila, pigmentov, soli, organskih barv in zemeljskih barv, gradbenih mas, grafičnega materiala za potrebe tiskarstva, umetnih gnojil in ostalih izdelkov za potrebe kmetijstva.
