Sredi 19. stoletja je ogrevan kos železa zamenjalo oglje. Likalniki na oglje so bili izdelani iz kovanega, najpogosteje pa iz litega železa, tudi iz medenine in jeklene pločevine. Za še lepši videz in sijaj je bilo celotno ohišje pogosto ponikljano. Ročaji so bili največkrat leseni in polkrožne oblike.
Pred likanjem je bilo treba v notranjost likalnika nasuti žerjavico, nanjo pa še oglje (najboljše je bilo iz bukovega lesa), kar je omogočal pokrov na zgornji strani likalnika, na katerem je bil pritrjen ročaj (zaklop), ki je omogočal odpiranje pokrova navzgor. Ročaji pokrova so bili različno oblikovani – lahko so imeli obliko olive, obliko moške, ženske ali živalske glave (največkrat levje ali tigrove), včasih tudi obliko živalske figure (petelina, opice, psa ipd.). Dovajanju zraka v notranjost in s tem boljšemu tlenju žerjavice so služile stranske odprtine na ohišju likalnika. Za ohranjanje primerne toplote je bilo treba žerjavico večkrat zamenjati. Da bi se razžarela, je bilo potrebno likalnik stresati ali pa vanj pihati skozi odprtino na zadnji strani.
Tovrstni likalniki so bili veliki in zelo težki (od 2 do približno 10 kilogramov), delo z njimi pa dokaj naporno. Nekateri so imeli na pokrovu zapisano številko (npr. 6, 6½, 7), ki je označevala težo likalnika v funtih (1 funt je približno 454 g). Lažji, s težo do 5 kilogramov, so bili primerni za gospodinjstva, težje so uporabljali predvsem v krojaških delavnicah. Slabost likalnikov na oglje so bile tudi velike stranske odprtine za zračenje, skozi katere so občasno padali koščki žerjavice, ki so lahko umazali ali celo zažgali tkanino. Moteč je bil tudi dim. V preveliki koncentraciji je povzročal glavobol in slabost, zaradi česar je bilo poteebno prostore, kjer se je likalo, večkrat dobro prezračiti. Da bi rešili to težavo, so v 19. stoletju likalnike na oglje nadgradili z dimnikom, s katerim so poskušali dim odvajati vstran od obraza osebe, ki je likala. Dimniki so bili pogosto lepo dekorativno okrašeni (za nemške in skandinavske likalnike so bili značilni dimniki v obliki zmaja).
Likalnike na oglje so v Evropi proizvajali približno do sredine 20. stoletja. Izdelovali so jih različni proizvajalci. Ker so drug drugega velikokrat kopirali, je proizvajalca včasih težko določiti (pri tem so v pomoč ohranjene signature in blagovne znamke). Zraven so prodajali tudi podstavke za likalnike, izdelane iz kovanega ali litega železa, žice ali medenine. Ti so bili pogosto dekorativno okrašeni z rastlinskimi ali drugimi vzorci (akantovi listi, cvetje, srce, luna, mitološka bitja) ter monogrami.
Na Slovenskem se je za likalnike na oglje uporabljal izraz peglajzl na vogleje (nemška popačenka). Na Štajerskem in v Prlekiji je ta beseda še vedno v rabi.
