pesnik in publicist, prvi slovenski literarni avantgardist, začetnik likovne poezije
13. 6. 1898, Novo mesto – 14. 11. 1981, Ljubljana
»Moderni poet ne sme biti duševen slabič, akrobate potrebujemo in ne slabiče!«
Anton Podbevšek Miranu Jarcu v pismu, 24. 11. 1918.
Anton Podbevšek je bil eden glavnih pobudnikov in sodelavcev novomeške pomladi. Na literarnem večeru v Narodnem domu se je predstavil s pesmimi iz zbirke Človek z bombami. Jakopič je njegov nastop opisal z besedami: »Nato je prišel človek – človek iz bojnih poljan. Po oblakih je priplaval, poln napetosti, in iz višav fantazije je jel spuščati med presenečeno občinstvo sikajoče kače – klopotače in s smelim pogumom in mirnim srcem metati svoje učinkovite bombe …«.
Rojen je bil na gradu Grm, kot prvorojenec od sedmih otrok očetu Mihaelu in mami Julijani Rogljič. Šolal se je na novomeški gimnaziji, kjer je prirejal recitale svojih pesmi. Leta 1917 je bil vpoklican v avstrijsko vojsko in med vojaškim dopustom maturiral. Šolanje je nadaljeval na zagrebški univerzi, ekonomijo in slavistiko, nato naj bi v Ljubljani študiral slavistiko, vendar študija ni dokončal.
Najznamenitejši med mladostnimi rokopisi je cikel pesmi Žolta pisma, ki ga je marca 1915 poslal uredniku Ljubljanskega zvona in bil zavrnjen z obrazložitvijo, da gre za »… nesramen način bagateliziranja jezika …«. Njegov prvi poskus objave lastnega dela velja za začetek slovenskih zgodovinskih avantgard. Njegova edina pesniška zbirka Človek z bombami je izšla v samozaložbi leta 1925.
