Do junija 1946 je učiteljica Gizela Ušeničnik, ki je bila prva knjižničarka v Domžalah, v Društvenem domu uredila knjižnico. 476 knjig je pridobila iz zbirnega centra v Ljubljani, nekaj iz ostankov Sokolske knjižnice, nekaj pa so jih darovali posamezniki.
Leta 1949 je knjižnico prevzelo Sindikalno kulturno-umetniško društvo, ki jo je imenovalo Prešernova knjižnica ter jo upravljalo do konca leta 1955. Takrat je imela le 151 bralcev. Knjižnica je poslovala enkrat tedensko, odlični in prav dobri učenci pa so bili oproščeni izposojevalnine.
Od leta 1946 do 1950 je bila knjižničarka Minka Peternel – Marta. Leta 1950 so zaposlili knjižničarko Mimi Privšek, ki je to delo opravljala do upokojitve leta 1976.
V petdesetih letih je knjižnica nekaj časa delovala tudi v okviru Delavsko prosvetnega društva Svoboda Domžale. V obdobju po drugi svetovni vojni je imela knjižnica prostore na različnih lokacijah. Sprva je bila v prostorih nekdanje frizerske delavnice Petra Filipiča na vogalu ob križišču Savske in Karantanske ceste. Kratek čas je imela svoje prostore v bloku na Ljubljanski cesti.
Leta 1960 je bila knjižnica premeščena na Kolodvorsko ulico 8 v vogalno hišo nasproti železniške postaje. Takrat se je tudi preimenovala v Občinsko knjižnico Domžale. Društveni knjižnici v Moravčah in Mengšu sta postali njeni enoti. Pozneje so ji pridružili še knjižnici v Dragomlju in v Šentvidu pri Lukovici. Leta 1964 je bila knjižnica preimenovana v Občinsko matično knjižnico Domžale. Leta 1968 so jo kot posebno enoto pridružili Delavski univerzi Domžale.
Prostori na Kolodvorski ulici so postali pretesni, kazala se je potreba po čitalniških prostorih, ki so jih odprli s kratko slovesnostjo 28. decembra 1978. Knjižnica je odprla tudi izposojevališči v Dobu in Ihanu, ki pa so ju že po nekaj letih opustili.
