Sijaj jeklarske tradicije

 

Nekoč davno je z neba padel velik železov meteorit. Našel ga je radoveden in iznajdljiv človek. Iz nebeškega železa si je skoval prvi meč. Z njim je širil meje svojega prostora in kazal svojo moč. Prav tako pred davnimi časi je pod vulkani živel bog ognja in kovaštva Hefajst. Z božansko močjo je koval orodje in orožje bogovom in junakom tistega časa. Hetitski kovaški mojster pa je svojemu kralju daroval prestol in žezlo iz železa.

 

Mnogo let pozneje so si z znanjem taljenja železove rude in s kovaško spretnostjo obdelovanja železa Kelti iz kraljestva Norik v osrčju Evrope pri Rimljanih zagotovili več svobode, kot je bila dana drugim prebivalcem imperija. Tudi Slovani so po naselitvi naših krajev dobro poznali nahajališča te dragocene rude in z mojstrsko spretnostjo kovanja svoje plemiče opremili z železno vojaško opremo. Železo in jeklo sta postala simbol gospodarske, politične in vojaške moči cesarstva in kraljestva, z uporabo številnih orodij sta bila nepogrešljiva tudi v vsakdanjem življenju zemljiških gospostev, kmetov in obrtnikov.

 

Pripovedka pravi, da je bila Mežiška dolina nekoč jezero. Voda je že davno odtekla in jezero se je posušilo, sledovi življenja pa so ostali ujeti globoko v zemlji, v kameninah naših gora. Najdbe amonitov, polžev in koral pripovedujejo zgodbo o jezeru, ki se je pred več deset milijoni let razprostiralo čez naše današnje gore, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro.

 

 

DOLINA JEKLA

Pripovedka tudi pravi, da je pod Uršljo goro nekoč živel oglar. Pridno je žgal oglje in bil zadovoljen s svojim delom, s seboj in z vsem svetom. Okna njegove borne bajte so imela obilo diamantov in zanje je izvedel cesar. Napotil se je k oglarju. Ko je prišel k njemu, ga je vprašal, zakaj ima toliko diamantov v oknih. Oglar mu je dejal, da mu ponoči svetijo tako dobro, da ne potrebuje luči. Cesar ga je prosil za enega, a oglar mu je dal vse, sebi pa nabral druge. Oglarja je cesar povabil na svoj dvor, vendar tam ni bil nikoli prav zadovoljen. Potem pa so na Uršlji gori hudourniki zalili vse diamante, in še danes jih ni mogoče najti.

 

Dežela z Uršljo goro in goro Peco, kamor naj bi se pred stoletji s svojo vojsko zatekel kralj Matjaž, se je skozi milijone let geološko spreminjala, v njenih nedrjih se je oblikoval zaklad, svojevrstno zlato, ki so ga stoletja kopali in predelovali – svinec, železo in premog. Reka Meža z izvirom severno od gore Olševe v Koprivni in izlivom v reko Dravo pri Dravogradu povezuje vzhodne Karavanke in zahodni del Pohorja. V dobi širjenja protestantske vere je moč njene vode pritegnila podjetne fužinarje, zato so ob reki postavili talilne peči in kladiva z velikimi kolesi. Z lesnim ogljem so na ognjiščih razžarili železo. Voda je vrtela kolesa, da so dvigala težke glave norcev in repačev, pod katerimi so kovači obračali razžarjeno železo in ga oblikovali v sekire, lemeže, motike, kose in druga orodja.

 

Trg Gutenštajn je slovel po kovanih žebljih, še preden so po dolini plenili Turki in pustošili Ogri. V trgu ali, bolje, ob trgu so v poznem srednjem in zgodnjem novem veku že delovale kovačnice in žebljarne, saj je bila težnja deželnega kneza, da v svojih trgih razvija kovaško obrt in tako poveča obrambno sposobnost države. Pri Guštanju so na reki Meži takrat postavili kovačije na vodni pogon tržan Jakob Duler ter kovača Jurij Breznik in Adam Mačnik. V Strojnski Reki, na kmetiji Sagmajster, je zgradil kovačijo plemič Janez Jakob Javornik. Dovolj moči za pogon kladiv je ob svojem izteku v Mežo pod Javornikom premogel tudi potok Kotulja (Hotulja). To majhno kovačijo so veliko let pozneje spremenili v žebljarno.

 

Moč reke Meže so izkoristili številni podjetni posamezniki. Tudi plemič Gačnik ali Schlangenburg, sorodnik lastnika toplic v Dobrni. Upravitelj Thurnovih rudnikov svinca v Črni je imel pri trgu v posesti fužinarsko hišo s štirimi jeklenimi kladivi in poleg nje stoječo graščinsko kovačijo. Fužine so v dobi industrializacije z novimi načini predelave železa in jekla prerasle obrtniško delavnico in postale industrijski jeklarski obrat.

 

Na Poljani, tam, kjer se povežeta zgornja in spodnja Mežiška dolina in vodi pot preko Holmca do Pliberka, je tudi Jurij Merva postavil svojo kovačijo, a danes o njej vemo bolj malo. Tako kot je še veliko neznanega o treh fužinarjih iz Črne, med njimi sta bila kovaški mojster in izdelovalec smodnika, ki so leta 1589 koroške deželne stanove zaprosili za posojilo 50 goldinarjev. Nekaj več kot dve desetletji pozneje je Primož Vrčkovnik postavil kovačijo ob Javorskem potoku.

 

Zgodovinski viri tako kažejo, da kovaška obrt v Črni v začetku 17. stoletja ni bila novost. Nove in pomembne pa so bile fužine Melchiorja Putza (Melhiorja Puca), zgrajene leta 1620 na posestvu Mušenik ob sotočju potoka in reke Meže. Novčni mojster iz Labotske doline je v Črni iskal svojo poslovno priložnost naložbe v novo gospodarsko dejavnost. Kot ugleden mož je postal tudi vodja fužinarskega in prejemniškega urada, a je že po štirih letih fužine prodal grofu Thurnu.

 

Veliko pozneje je na starih temeljih postavil nove fužine in žebljarno grof Franc Thurn, ki si je v vojni s Prusijo priboril odlikovanji križ Reda Marije Terezije in križ sv. Štefana, življenje pa izgubil v bojih proti Turkom. Njegova žebljarna se je razvila v uspešno železarsko podjetje na Koroškem. Kakovost njenih izdelkov so prepoznali kupci v različnih deželah, še zlasti pa ocenjevalci izdelkov na industrijskih razstavah v Celovcu, Gradcu in drugih evropskih mestih.

 

Del podjetja v Črni so bile še fužine na potoku Šumcu v Mežici. Že od začetka so tu delovale presnovke, težka kladiva in vleke za žico različne debeline in kakovosti. Večino kovaških kladiv so ustavili med prvo svetovno vojno, v Kivovi fužini, eni od šestih, pa so ogenj ugasnili sredi sedemdesetih let 20. stoletja.

 

Grofje Thurn so v Mežiški dolini krojili gospodarski in industrijski razvoj skoraj tri stoletja in pol. Potem ko je njihova železarna v Črni in Mežici postala najpomembnejše železarsko podjetje Koroške z dvesto zaposlenimi železarji in oglarji, so sprejeli pomembno  odločitev. Odpovedali so se iskanju in predelavi svinčeve rude. Podjetniške ambicije so usmerili v razvoj jeklarske industrije. Premog, ki je bil njena energetska osnova, so kopali na Stržovem v Mežici in na Holmcu. Po izgradnji železnice med Celovcem in Mariborom so postopoma opustili proizvodnjo v zgornjem delu Mežiške doline in krepili izdelavo kakovostnih jekel v novozgrajeni pudlarni in valjarni v Guštanju.

 

Iznajdba parnega stroja in načina uporabe premoga kot energetskega vira je povzročila revolucijo v industriji. Začela se je serijska proizvodnja najrazličnejših izdelkov. Na največjem otoku v Evropi so na jugu Londona takrat odprli prvo javno železnico. Sprva so vagone vlekli konji, kmalu pa so konjske moči prevzele parne lokomotive, kurjene s premogom. Po vsej Evropi so gradili nove železarne, da so z železnicami povezali velika mesta.

 

Tudi v naših krajih so zaradi pomanjkanja lesa iskali nove energetske vire, ki bi novim strojem dali dovolj moči in hitrosti. Tako je nekega dne Blaž Mayerz Dunaja na Lešah odkril nahajališče rjavega premoga. Po nekaj letih je pravice izkoriščanja premoga prodal bratom Rosthorn z Dunaja. Njihovega očeta Matevža, uspešnega podjetnika v Angliji, je cesarica povabila na Dunaj, da je tam izdeloval medeninaste gumbe. Njegovi sinovi, med njimi Avgust in Franc, so gradili železarne in zato združili kapital v Volšperški železarski družbi.

 

Zaradi premoga na Lešah in moči reke Meže so Rosthorni prišli tudi na Prevalje in postavili prvo tovarno železniških tirnic v monarhiji. Svetovno znana železarna je delovala na Prevaljah med letoma 1835 in 1899. Podjetje je zaslovelo po železniških tirnicah, s katerimi so gradili Ferdinandovo železnico na Češkem, avstrijsko državno železnico, proge Milan–Monza, Monza–Como in Dunaj–Gloggnizer, lombardijsko-beneško železnico, jamski železnici v Hrastniku, madžarsko osrednjo železnico in progo preko Semmeringa.

 

V prvi pudlarni na Slovenskem so uporabljali takrat najsodobnejše angleške naprave za izdelovanje kakovostnega jekla. Sloveli so po metalurških pečeh pudlovkah in po številnih tehničnih novostih, s katerimi so skušali ohraniti svoj položaj med vodilnimi železarnami. Kakovostni izdelki in denarni učinki so jo hitro dvignili v evropski vrh.

 

Zaradi potrebe po večjih količinah grodlja so Rosthorni po desetletju delovanja polovico podjetja prodali največjemu lastniku plavžev na Koroškem Eugenu Dickmannu-Secherauu. Po nastanku Avstro-ogrske monarhije so podjetje pridružili novoustanovljeni Hüttenberški  železarski  družbi,  čez dobro desetletje pa Avstrijski alpinski montanski družbi. Po izgradnji železniške proge Celovec–Maribor so na Prevaljah postavili tudi prvi plavž na koks v alpskem prostoru in prvič v plavžu koksu in oglju primešali rjavi premog.

 

Zaradi Rosthornove železarne so se Prevalje v 19. stoletju uvrstile na gospodarski zemljevid Evrope, a že leta 1899 so opustili proizvodnjo, stroje pa prepeljali v železarno v Donawitzu. Tja so se odselili tudi številni delavci.

 

 

DOSEŽKI  JEKLARSKE INDUSTRIJE

Izumi, novosti in izboljšave so pomembno gonilo razvoja. Podjetjem omogočajo večjo konkurenčnost, učinkovitost, boljšo kakovost izdelkov in lajšanje težkega fizičnega dela. V gospodarski zgodovini Koroške je pomembna uporaba tujih inovacij in inovacij, nastalih v tukajšnjih podjetjih. Taka primera sta bila denimo v 19. stoletju iznajdba načina uporabe rjavega premoga pri pudlanju, v 21. stoletju pa iznajdba umetne inteligence in laboratorijske simulacije procesa preoblikovanja kovin. Podjetja in njihovi lastniki spodbujajo izboljšave in inovacije ter posodabljanje proizvodnje z novimi, zahtevnejšimi stroji in novimi tehnologijami, to pa od zaposlenih zahteva več spretnosti in strokovnosti.

 

Rosthorni so se z direktorjem železarne Josefom Schleglom zapisali med izumitelje, saj so odkrili način uporabe rjavega premoga pri pudlanju. Odkritje je prineslo spremembo v kurilni tehnologiji metalurških peči in vplivalo na nadaljnji razvoj jeklarske industrije ter premogovništva v tem delu Evrope.

 

Prelomnico v razvoju jeklarske industrije v Mežiški dolini je postavil grof Jurij Thurn, ko je nekaj let pred vzpostavljeno železniško povezavo med Celovcem in Mariborom zgradil pudlarno in valjarno v Guštanju (danes Ravne na Koroškem). Dve desetletji pozneje so začeli izdelovati jekla v keramičnih loncih za različna orodja, kot so žage, pile, svedri, kose, kirurški pribor itd. Izhod iz prve gospodarske krize pa jim je prinesla Siemens-Martinova peč, postavljena leta 1881. V njej so z generatorskim plinom iz domačih premogov talili grodelj in staro železo ter izdelovali nove vrste jekla.

Po drugi svetovni vojni so v Železarni Ravne, nekdanji Thurnovi, pred drugo svetovno vojno tudi Böhlerjevi jeklarni, v elektroobločnih pečeh izdelali vse več kakovostnih in plemenitih jekel. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so uvedli postopek pretaljevanja pod žlindro (EPŽ) in računalniško podprto procesno vodenje proizvodnje. Desetletje pozneje so začeli proizvodnjo po tehnologiji ponovčne metalurgije z vakuumsko oksidacijo in prepihovanjem taline z argonom.

 

Kakovost jekla in izdelkov so izboljševali z nenehno kontrolo kakovosti izdelkov. Tudi tu so sledili novostim. Najprej so uvedli hitre medfazne kontrole kemijske analize z optično emisijsko spektroskopijo in kontrolo mehanskih lastnosti, nato pa med prvimi na tem področju v Evropi začeli redno uporabljati ultrazvočne metode preiskave materialov. Uvedli so še pripravo vzorcev za redne mikroskopske preiskave materialov. Središče vseh laboratorijskih preiskav in razvojnih aktivnosti je postal OTK – obrat tehnološke kontrole. Tam je še danes središče vseh laboratorijskih preiskav in razvojnih aktivnosti. Razvoj podjetja so načrtovali v okviru razvojnega oddelka oziroma Projektivno-izvajalnega inženiringa.

 

Spremljanje razvoja in kakovosti izdelkov je tudi v zadnjih desetletjih povezano z uvajanjem novih metod in proizvodne tehnologije, SIJ Metal Ravne pa ima zdaj lasten razvoj in deluje v skladu s certifikati ISO 9001, ISO 14000, OHSAS 18001 in AS/EN9100.

 

Rezultati uvedbe novih tehnologij so vidni v spremembah proizvodnega programa in v kakovosti izdelkov, ki so našli pot do kupcev po vsem svetu. V železarni so ulivali sidra za ladjedelništvo, ognjevzdržno litino, ulitke za strojno, gradbeno, vojaško, lesno, papirno, kemijsko in živilsko industrijo. SIJ Metal Ravne je tretji največji proizvajalec orodnih jekel na svetu, proizvaja več sto vrst jekel za najzahtevnejše sektorje, kot so avtomobilska, naftna, plinska in letalska industrija ter energetika.

 

Med dosežke jeklarske industrije sodita krožno gospodarstvo s predelavo starega železa in skrb za okolje. Predelava jekla poteka v specifi nih razmerah, za katere so značilne visoke temperature, sproščajo se prah in plini ter nastaja hrup. Že sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja so načrtovali mestno toplovodno omrežje s kotlovnico v železarni, da bi omejili število kurišč in tako zmanjšali onesnaženost zraka z žveplovim dioksidom in prašnimi delci. Projekt so v sodelovanju z občino Ravne na Koroškem končno uresničili desetletje pozneje. Nadaljevali so aktivnosti varovanja okolja za zmanjšanje emisij škodljivih plinov in onesnaženja reke Meže, za zaščito zemlje z ureditvijo odlagališč in predelavo odpadkov ter za zmanjševanje hrupa.

 

NEIZBRISLJIV PEČAT POSAMEZNIKOV V JEKLARSKI TRADICIJI

Sijaj jeklarske tradicije so skozi stoletja ustvarili številni posamezniki, ki jim je bilo jeklarstvo izziv. Med njimi so lastniki, ki so gradili fužine, železarne in jeklarne. Med pomembnejšimi so Melchior Putz (Melhior Puc), rodbina grofov Thurn ter brata Avgust in Franc Rosthorn. Vsi so vložili velika sredstva v izgradnjo podjetij in stanovanjskih stavb za uradnike in delavce. S tem so vplivali tudi na urbani razvoj Mežiške doline in temu industrijska arhitektura še vedno daje svoj pečat.

 

Še zlasti je jeklarsko mesto Ravne na Koroškem, saj je po drugi svetovni vojni raslo in se razvijalo skupaj z Železarno Ravne. Svoj pečat sta mu dala tudi direktorja Gregor Klančnik in Franc Fale, prvi naklonjen izgradnji športnih objektov v mestu, drugi kulturi in likovni umetnosti. Klančnik je svoj odnos do delavcev izrazil ob zagovoru gradnje Doma železarjev na Čečovju, ko je izjavil, da »bodo v Železarni Ravne plemenito jeklo izdelovali plemeniti ljudje, ki potrebujejo plemenit prostor«. Franc Fale pa je dejal, da »človek ne živi samo od kruha. Današnji dan zahteva več, tudi duhovno okrepitev, ki nam jo dajo dobra knjiga, gledališko delo in upodabljajoča umetnost.«

 

Sijaj jeklarske tradicije so ustvarili upravitelji in direktorji železarn. Med njimi Carl Scheuchenstuehl, ki je na Mušeniku v majhnem metalurškem laboratoriju za dvorcem neuspešno preizkušal uporabnost leškega premoga pri taljenju železa. Več uspeha bje imel Franc Rosthorn, diplomant rudarske akademije v Banski Štijavnici in solastnik železarne na Prevaljah. Rosthorni so vodenje železarne zaupali inženirju Josefu Schleglu in ta je skupaj z Antonom Müllerjem odkril način uporabe leškega rjavega premoga pri pudlanju.

 

Sijaj jeklarske tradicije so ustvarili številni anonimni delavci, ki so z znanjem, spretnostjo in izkušnjami topili, lili, kovali, kalili, žarili in valjali pa brusili, rezkali, pilili ter drugače obdelovali kovino in zlitino, ki je še danes temelj gospodarske moči. Tisoče zaposlenih v železarni na Ravnah je podjetje poosebilo s pojmom »mati fabrika«, saj so z delom v njem izboljšali svoj socialni in družbeni položaj.

 

Tradicija jeklarske industrije kaže svojo podobo na območju Stare železarne, kjer Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem, ob podpori podjetja Slovenska industrija jekla in lokalne skupnosti varuje kulturno dediščino, stavbe, stroje, naprave, izdelke, knjige, dokumente, fotografije, znanje, umetniške slike, skulpture kiparskih simpozijev Forma viva itd.

 

Sijaj jeklarske industrije danes ustvarjajo številni strokovnjaki in delavci, ki razvijajo nove proizvodne procese, izumljajo nove vrste jekel, da lahko uspešno nastopajo na svetovnem jeklarskem trgu.Tako kot v preteklosti, so tudi danes za uspešnost podjetja in kakovostno proizvodnjo pomembni znanje, izkušnje, inovativnost, predanost in pripadnost podjetju. Družbeno odgovorna podjetja, kot je tudi podjetje Slovenska industrija jekla, nadaljujejo tradicijo skrbi za prijetno okolje svojih zaposlenih. Čeprav je vsako podjetje usmerjeno v razvoj in prihodnost, je varovanje kulturne dediščine delavcev, jeklarjev, eno izmed pozitivnih ravnanj podjetja Slovenska industrija jekla, ki se s ponosom ozira na svojo stoletno tradicijo.