Staretov trg 25
V času se je Razborškova hiša po videzu malo spreminjala, še vedno pa je zaznamovana s trgovsko oz. poslovno žilico, kot da ji je nekdanji lastnik pustil svojo etiketo. V njej je bil po drugi svetovni vojni prisoten tudi živahen uradniški utrip.
Prvi vpis hiše v zemljiško knjigo je bil narejen leta 1868, in sicer na ime Theresia Knut.
Ljubiteljska, a zelo predana raziskovalka šmarske zgodovine, Lojzka Groznik, je zapisala:
»V hiši, kjer je danes pošta, je bila pekarna in gostilna. V njej je prebival krtačar, ki je izdeloval čopiče in krtače raznih oblik. Njegova žena je bila potovka. Prenašala je pošto. Trikrat tedensko je šla čez Besnico v Ljubljano (8 ur hoda) in prinašala ljudem, kar so potrebovali. Hišo je pozneje kupil Ivan Razboršek, jo obnovil in imel v njej dolga leta trgovino.«
Lojzka Groznik: Šmartno v preteklosti, 1988
V letu 1893 zasledimo v zemljiški knjigi vpis hiše na ime Ivan Razboršek, Šmartno, ki pa je očitno v letu 1918 umrl (v zemljiško knjigo je 1919 vpisana žena Antonija Razboršek, rojena Vilfan, ki je umrla 1929, po izročilni pogodbi 1928 premoženje preda sinu Ivanu).
Ivan (Janez) Razboršek (sin) je nasledil očeta in je imel trgovino z mešanim blagom, prodajal pa je tudi čevlje. V Tržiču je ustanovil večjo tovarno čevljev, ki se je imenovala JARA.
Razboršek je kupil še hišo na Kusovni (Tomazinova ulica) in zemljo na Tičnici, kjer je imel krasen vrt. Tudi Mahovna (predel med Ustjem in Jezmi oz. Dobravo) je bila njegova.
V Šmartnem je Razboršek svojo trgovino dal v najem Šešlarju. Ta je po nekaj letih odšel iz Šmartna. Del stavbe je dal v najem samostojnemu pekovskemu mojstru Pečkaju, ki mu obrt ni šla najbolje. Tik pred drugo svetovno vojno je šel Razboršek v stečaj. Njegovo imetje je 1939 prevzela banka, ki ga je imela v lasti do nacionalizacije po drugi svetovni vojni.
Leta 1940 je bila trgovina uradno izbrisana iz trgovskega registra: Ivan Razboršek, Trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki v Litiji.
Listanje po zemljiški knjigi pripoveduje, da je bila hiša med vojno 1942 zapisana na Reihchsgemes Kärten Reichskomissar, po končani drugi svetovni vojni (1945) je pravice prevzela FLRJ – v letu 1948 pa je vknjiženo Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo.
Hišo je imela od leta 1957 do 2002 v upravljanju Občina Litija. V prvem nadstropju so prostore dodelili krajevnemu ljudskemu odboru (KLO), kot obliki takratne družbene oblasti in matičnemu oz. krajevnemu uradu, v katerem je delala gospa Danica Adamčič kot matičarka. V pritličju so bila najemna stanovanja.
Krajevni urad Šmartno je bil v Razborškovi hiši do 1988, nato se preseli čez cesto v Pastorjevo hišo, čez eno leto pa na Staretov trg 25 (zadnji del Razborškove hiše – proti Miški) do leta 2008.
V pritličju (na levi strani) je delovala tudi mesnica Mesarije Litija – ta se je okoli 1990 preselila iz prizidka Mačkove gostilne.
V pritličju hiše na desni strani je od 1976 do 2003 delovala poslovalnica pošte (ki se preseli na Pungrt), nato pa v iste prostore pride prodajalec s sadjem in zelenjavo, ki je pred tem prodajal na stojnici na trgu pred cerkvijo.
Hiša je od leta 2002 v lasti novo nastale Občine Šmartno. Nekaj poslovnih prostorov je najemniških, nekaj je odprodanih (občina jih namenja tudi delovanju društva Štuc – v zadnjem delu stavbe). V hiši so tudi stanovanja: nekateri stanovalci so jih odkupili, drugi pa so najemniki Občine Šmartno pri Litiji.
Pod streho Razborškove hiše se je prepletalo poslovno, uradniško in družinsko življenje njenih najemnikov oz. lastnikov. Lastniki oz. upravljavci so jo obnavljali, delno dograjevali in posodabljali (streha), njen videz pa se ni drastično spreminjal.
