Prvo desetletje po vojni je bil čas splošnega pomanjkanja, zato je bila rojstnodnevna torta pri praznovanju znak naprednosti ter ugodnejšega ekonomskega položaja. »Mama ni bila zaposlena in je sama pekla, ampak torte nismo mel nikol. Za praznike je spekla potico, al je pa češnjev štrudelj nardila.« Za otroke je bilo posebno veselje, ko so bili povabljeni na praznovanje rojstnega dne k tistim otrokom, za katere so vedeli, da imajo torto. »Pr sosedovih so dali veliko na osebne praznike in so vse rojstne dneve praznoval. Zmerej je bla tud čokoladna torta… Men je blo največ to vredno, ker sem tud jst košček dobil.«
Torto so naročali ali pekli največkrat le za otroška praznovanja, saj se je po vojni razširilo praznovanje rojstnega dne predvsem med mlajšimi. »Mi tastari smo bolj umirjeno praznoval, tako kakšnega prijatelja si povabu, pa je blo. Otroc so se pa strašno veselil in temu veselju je blo treba ustrečt.« Le v nekaterih starih meščanskih družinah so v skladu s predstavo in pojmovanjem staršev, zlasti očeta, praznovali tudi osebne praznike. Najpomembnejšo vlogo pri tem je imel seveda oče, ki je kot »glava družine praznoval še posebej slovesno«. Za praznično prehrano bolj značilne sladice kot torta so bile pogače in peciva, ki so jih gospodinje same pripravljale doma. Najbolj pogosta je bila potica (predvsem orehova) ter »štrudelj« (z jabolki, češnjami ali drugim sezonskim sadjem).
Ostale praznične jedi so bile značilne za takratne ljudem nenaklonjene družbeno-ekonomske razmere. Kljub temu se je praznično kosilo ali večerja razlikoval od vsakdanjega- zlasti po boljših vrstah ali večji količini mesa, ali vsaj s kakšnim posebnim dodatkom k vsakdanjemu obroku. Praznični obrok je bil večinoma podoben nedeljskemu kosilu. Goveji juhi je sledil krompir in telečja ali svinjska pečenka. V premožnejših družinah so jedli jedi, ki so bile na mizi predvsem ob družinskih praznovanjih ali kakšnih drugih posebnih priložnostih (npr. divjačina), ali pa je gospodinja skuhala tisto, kar si je slavljenec zaželel. »Večerja je bila slavnostna. Drugač nismo kaj prida večerjali, bolj na hitro pripravljeno hrano. Takrat je blo pa vsega dost: kalamari, tatarska omaka, tatarski biftek, krofi ali torta.«
Mizo so pogrnili z belim prtom in okrasili z rožami, kar je bilo pomembno predvsem takrat, ko so prišli voščit sorodniki ali prijatelji, saj imajo »praznični obroki tudi pomen razkazovanja in utrjevanja družbene vloge posameznih družin v širšem okolju«.70 V ta namen so v premožnejših družinah na mizo postavili boljši servis, z več pribora, plitvimi in globokimi krožniki iz porcelana ter kozarci za pijačo. To pa ni veljalo za otroška praznovanja, ker »otroci niso znali pazit in so zaradi nerodnosti večkrat kaj razbili«.
Obdarovanje je potekalo samo znotraj družine in povabljeni s sabo niso prinesli darila. »Takrat ni bilo daril in obdarovanja med otroci, starši so mi pa ponavadi kaj praktičnega kupil, kaj za oblečt. Že to, da sem dobil torto, je bilo nekaj vredno.«
