Čas je skrivnostna dimenzija, z leti je preteklost vse daljša in prihodnost krajša. Piš minevajočih let vrtinči liste koledarja, raznaša dogodke in povzroča zmedo v spominu, le poletne počitnice, ko sem bila majhna, so neizbrisano zapečene.
Visoke poletne temperature so spremljale tudi naš počitniški čas. Nismo še poznali krem, nič nismo vedeli o škodljivosti sončnih žarkov in pogosto nas je pošteno opeklo. Ko je bilo prehudo, so mame polagale na živo rdečo kožo kisove obkladke. Vse te opekline so pustile nekaj pegic, ki pa so z leti obledele ali se skrile v gubice. Dnevi, ko so se zbrali oblaki z nagrbančenimi malhami, so bili redki.
Seveda je bil to čas, ko nas je življenje polnilo kot prazno vrečo, čeprav se tega niti zavedali nismo. Počitnice so bile doooolge, vsaj nam so bile, saj se takrat ni potovalo, morda smo se kako nedeljo z vlakom odpeljali k stari mami v Litijo.
Rojena Bežigrajčanka sem stanovala v trinadstropni stavbi ob današnji Dunajski cesti, na prostoru, kjer se danes v nebo vzpenja Petrolova stolpnica. Hiša se je držala sosednje, v kateri so imeli prostore miličniki, današnji policisti, na vogalu pa se je po stopnicah vstopilo v majhen poštni urad.
V visokem pritličju našega bloka, zgrajenega tik pred pričetkom druge svetovne vojne, smo s sestrico in mamo imele varen dom. Vsa stanovanja so se ponašala z velikimi balkoni, ki so gledali na notranje ograjeno dvorišče, sredi katerega se je bočil cementni polkrožni vhod v podzemno zaklonišče, menda ostanek druge svetovne vojne. Pridihi strašljivega in nepoznanega so nam jemali veselje, da bi se tu igrali. Zato je bil naš otroški svet razpet med bližnje vrtove, njive in travnike, med Kržičevo ulico na severu, ob kateri se je za kovinsko ograjo šopirila vojašnica vse do Plečnikovega stadiona ter makadamsko bližnjico na južni strani, ki je mimo starega gasilskega doma vodila do gimnazije na vzhodu.
Ko so podrli temno obarvano, dotrajano, leseno barako tega doma, so s prostovoljnim delom okoličanov na njegovem zemljišču uredili otroško igrišče. Dve novi gugalnici, majhen in večji vrtiljak ter peskovnik so bili prava popestritev počitniškega brezdelja. Starejši mož iz bližnje hiše je strogo pogledoval izza očal in vestno varoval novo pridobitev. Otroci smo ga s strahospoštovanjem pozdravljali in pazljivo ravnali z igrali. Žal je gospod vsak dan opoldne igrišče zaklenil in morali smo ven. Do ponovnega popoldanskega odprtja smo sedeli ob žični ograji in poželjivo opazovali, kdaj se bo naspal in nam odprl vrata. Vedeli smo, da nima otrok in prebiva v kletnem stanovanju nasproti igrišča, zato si ograje nismo drznili skrivaj preplezati, saj je pogosto žugal s palico, ki mu je služila za oporo pri hoji.
Z nami je bila pogosto tudi Eta, leto ali dve starejša hčerka kurjača gimnazije, ki je bil paznikovo pravo nasprotje. Ljubezniv in prijeten gospod mogočnih črnih brkov nam je vedno namenil vzpodbudne besede. Še danes ga vidim, kako je v modri delovni halji vsak dan pometal, predano pospravljal odvržene papirčke in odpadlo listje ter naklonjeno skrbel za okolico bežigrajske gimnazije. Zatisnil je oči, ko je murva na šolskem dvorišču temno obarvala svoje plodove in smo se z njimi skrivaj sladkali.
Med mešanjem dolgega časa smo klepetali, se smejali, prežvekovali kislico, pletli venčke iz marjetic in bili včasih vsega siti. Občasni piki os ali čebel, ki so vneto obletavale bele preproge cvetoče detelje med travo, so za uro ali dve popestrili dan. Tudi mene je nadležnica usekala v podplat in noga je tako otekla, da teden ali dva čevlja ni bilo moč natakniti.
Potem pa smo v zgodnjem začetku petdesetih let doživeli odprtje letnega kina Bežigrad. Postavili so ga na njivah obrata družbene prehrane iz soseščine, kjer so gojili paradižnik in koruzo. Včasih je kakšna korajža skrivaj odtrgala plod ali strok, danes tu domuje Zdravstveni dom.
Seveda se nam sprva še sanjalo ni, kaj pripravljajo kamioni in delavci, ki so z lopatami in krampi kopali, razbijali in nato zidali nekajmetrsko ograjo. Mame so nam prepovedale, da bi se zadrževali v bližini gradbišča, a ko smo ušli izpod nadzora, smo posedli na travno preprogo in ure opazovali dogajanje. Igrišče je bilo takrat čisto pozabljeno. Deklice smo se držale bolj zadaj, fantje pa so včasih pogumno kukali bližje. Prah se je dvigoval, hrup je često preglasil naše besede, a počitniški čas je ob tem hitro tekel.
Neizmerno smo bili veseli, ko so gradnjo zaključili in v uporabo predali zgrajeno novo pridobitev. Široko belo platno in klopi v več vrstah je varovala tista skrivnostna betonska ograja. Na Kržičevi ulici je bil zamrežen vhod in ob njem utica, v kateri je sedela stroga blagajničarka. Brez plačane karte ni bilo vstopa. Nemalokrat se je po ulici vila dolga vrsta čakajočih. Ker je bil kino letni, so za predvajanje potrebovali mrak in predstave so pričele ob pol deveti uri.
S kinom se je za nas otroke začel poletni paradiž. Srečneži, ki smo stanovali nasproti velikega platna, smo nestrpno čakali, da je hrupna glasba iz zvočnikov za platnom, uro ali dve pred pričetkom, naznanila skorajšnji začetek spektakla. Ker so bile počitnice, so mame manj tečnarile z odhodom v posteljo. Otroci naše hiše smo tekmovali, kdo bo prvi na vrhu stopnišča, ki je, ob prelomu na podstrešje, imelo širok prostor ob dvojnem oknu, ki je gledalo na vznemirljivo filmsko platno. S sestro sva morali premagati največ stopnic in sva pogosto zavidali prijateljicam iz zgornjih nadstropij. Nek večer sem se v navdušeni zagnanosti in hitenju zapletla v štrleče noge stola, ki sem ga tovorila. Močno sem udarila ob rob stopnice in komaj zadržala solze. Starejša sem pač mlajši in manjši prepustila pručko. Rana je pekoče rezala, a sem pogumno molčala med predvajanjem filma.
Otroci smo se poznavalsko stisnili v dve vrsti, mlajši in manjši spredaj, večji zadaj. Za nami so se razvrstili starši. S podstrešne razgledne točke smo že uro pred pričetkom predstave radovedno hihitajoči opazovali, kako se pogumna mladež, predvsem fantje, po vitkih topolih ob zunanji steni visoke ograde spretno vzpenja, poskakuje z veje na vejo vse višje in višje, dokler niso posedli na ozek vrh in film gledali brezplačno. A je upravnik kmalu pripeljal delavce, ki so na rob zacementirali steklene ostanke, celo razbite steklenice so bile vmes. To je tudi najpogumnejše odvrnilo od podvigov, saj se je prvih nekaj pošteno porezalo. Nam, stanovalcem nekdanje Titove 60, pa niso mogli do živega, saj so starši vhodna vrata kmalu po dvajseti uri zvečer, ko smo bili otroci varno doma, zaklenili.
Premikajoče podobe s platna, še zlasti barvne, so nas začarale. Občudovali smo njihovo gibanje in se čudili, kako odpirajo usta, govorijo in pojejo. Majhni pač nismo razumeli, za kaj gre. Tudi podnapisov ne pomnim, sinhronizirani filmi zagotovo niso bili. Ker so filme ponavljali, smo iz ponovitev razbrali vsebino, se vznemirjeno presedali in vzdihovali. Fantom so ugajali dolgi pisani avtomobili z odprtimi strehami, nam, deklicam pa raznobarvne frfotave in božansko privlačne obleke igralk. Res nam je bilo lepo, saj smo priviligirano uživali, zastonj, z domačega stola. Sošolka, ki je stanovala v hiši nasproti kasarne, je morala pošteno stegovati vrat in glavo obračati v levo, da je kaj videla.
Ob pisanju pričujočih vrstic, sem zaslišala vnuka, šestošolca, ki se je priplazil in izza hrbta bral zapis na ekranu. Njegov vzklik »Babi, saj ni mogoče, da ste tako preživljali počitnice!« me je malo pretresel. Seveda, tisti čas je bil poseben čas. Evropa se je komaj izvila iz primeža strahot druge svetovne vojne in pri nas ni bilo nič drugače. Nismo imeli računalnikov, pametnih telefonov in nismo poznali viralnega sveta. Nismo vedeli, kaj so selfiji, tvitanje, guglanje, tekstanje, tiktokanje in kopanje po spletnih podatkovnih rudnikih današnjega tehnološko drgetajočega sveta, pa čeprav je podatkovni smog jutri že včeraj. Zato tudi nimam fotografskega zapisa tistih časov, le spomin je živ v bolj ali manj pastelnih odtenkih.
Pa mi ni žal. Kolikokrat se je poletje obrnilo na glavo v letih, ki so odbrzela! Le za njimi mi je žal.
