Da pregled nekdanjih celjskih industrijskih podjetnikov začenjamo z Albertom Brunnerjem, nikakor ni naključje, saj je spadal med utemeljitelje industrije v Celju. Njegovo ime je namreč tesno povezano s topilnico cinkove rude (cinkarno), ki je predstavljala prvo celjsko industrijsko podjetje. Brunner cinkarne sicer ni ustanovil, niti ni bil njen lastnik, je pa bil najbolj zaslužen za njeno postavitev in uspešno poslovanje v obdobju 1875 – 1899, ko je bil njen upravitelj.
Albert Brunner (1839–1899) je izhajal iz Welsa na Zgornjem Avstrijskem. Po končanem študiju montanistike se je kot rudarski strokovnjak najprej zaposlil na Češkem, nato pa je konec šestdesetih let odšel na Dunaj, kjer je dobil službo na ministrstvu za poljedelstvo. Omenjeno ministrstvo ga je leta 1873 poslalo v Celje z nalogo, da prevzame vodenje projekta za postavitev tamkajšnje državne topilnice cinkove rude – cinkarne. Pri tem je treba povedati, da se je ministrstvo za poljedelstvo cinkarno odločilo postaviti v Celju (Gaberju) na prošnjo celjskih Nemcev, ki so na ta način hoteli okrepiti svoj gospodarski vpliv v Občini Celje–okolica, ker je bila ta v slovenskih rokah. Dodatni razlog za postavitev cinkarne v Celju pa je bila bližina rudnika lignita v Velenju.
Načrte za cinkarniško poslopje, naprave in upravno stavbo je Albert Brunner izdelal sam, prav tako pa je sam osebno tudi vodil celotno izgradnjo cinkarne, ki je bila zaključena leta 1875, ko je tudi začela obratovati. Cinkarna je cinkovo rudo dobivala iz rudnika Rabelj na Koroškem, s katerim je bila do konca prve svetovne vojne združena v enotno podjetje z imenom Die k. k. Hüttenverwaltug Cilli (Cesarsko-kraljeva Plavžarska uprava Celje).
Ker je bilo podjetje v državni lasti, ga je država tudi upravljala. Njegovo vodenje je zaupala Albertu Brunnerju, ki je to nalogo nadvse uspešno opravljal vse do svoje smrti leta 1899. Že ob samem prevzemu položaja ravnatelja je moral pokazati veliko sposobnosti, saj je v Avstriji tedaj vladala huda gospodarska kriza, ki je nastopila leta 1873 s polomom dunajske borze, kar je neugodno vplivalo tudi na poslovanje celjske cinkarne. Brunnerju je uspelo cinkarno uspešno popeljati skozi krizno obdobje in jo v naslednjih letih še razširiti. Najpomembnejšo novo pridobitev je predstavljala valjarna cinkove pločevine na parni pogon, ki so jo zgradili v letih 1886–1888. Za uspešno vodenje podjetja ga je cesar 11. junija 1886 odlikoval z viteškim križcem Francjožefovega reda.
Albert Brunner si je v Celju ustvaril družino. Poročil se je s komaj 17-letno judovsko lepotico Amalijo Hess, ki se je skupaj s svojimi starši z Dunaja preselila v Celje le nekoliko pred njim. V zakonu sta se jima rodili dve hčeri. Družina je živela v velikem stanovanju v prvem nadstropju cinkarniške upravne zgradbe v Gaberju št. 14, ki stoji še sedaj.
Brunner je bil v Celju nadvse priljubljen in spoštovan. Osebne stike je imel celo s slavnim Švedom Alfredom Nobelom, ki je bil predvsem zaradi izuma dinamita poznan po vsem svetu. Do tega je prišlo povsem po naključju. Alfred Nobel (1833–1896) je namreč konec sedemdesetih let 19. stoletja na Dunaju spoznal sestro Brunnerjeve žene Sofijo Hess, s katero sta postala ljubimca. Ker je bil Nobel zelo bogat, je Sofia Hess to znala dobro izkoristi in si je z njegovim denarjem privoščila zelo razkošno življenje. Denar ji je dajal še potem, ko se je poročila z drugim moškim. Alfred Nobel je skupaj z njo (vsaj enkrat pa tudi sam) večkrat obiskal njene sorodnike v Celju in ob takih priložnostih obiskal tudi Sofijino sestro Amalijo in njenega moža Alberta Brunnerja. Ker je v njem prepoznal velikega strokovnjaka, mu je ponudil dobro plačano službo v enem izmed svoji podjetij na Švedskem. Brunner njegove ponudbe ni sprejel in je do svoje smrti 18. decembra 1899 ostal zvest “svoji” cinkarni.
