V Transilvaniji rojeni arhitekt nemškega rodu je bil eden izmed najpomembnejših arhitektov, ki so v Mariboru delovali konec 19. in v začetku 20. stoletja. Deloval je v enem izmed gradbeno najpomembnejših obdobij Maribora, v obdobju, v katerem je prihod južne železnice prebudil provincialno avstroogrsko mesto iz skoraj srednjeveške zaspanosti in povzročil izjemen razmah gradbene dejavnosti. Ko se je leta 1894 kot prvi akademsko izobraženi arhitekt preselil v Maribor, je še istega leta v sodelovanju z arhitektom Robertom Schmidtom ustanovil stavbno podjetje in tri leta kasneje pridobil koncesijo za opravljanje stavbne obrti.
Med več kot 70 stavbami, ki so jih v obdravskem mestu zgradili po njegovih načrtih, prevladujejo stanovanjske hiše za meščane srednjega sloja in enodružinske vile za najbogatejše meščane. Njegove stavbe so nastale po celotnem mestu, zgoščene pa so predvsem v nekdanjem Koroškem predmestju, ki se je razprostiralo zahodno od starega mestnega jedra, ob Koroški cesti. Med precejšnjim in kvalitetnim fondom stavb, ki jih je zapustil mestu, pa ni moč zaznati večjega števila javnih zgradb, saj je zaradi slabih odnosov z gradbenim uradom le težko pridobival javna naročila. Tako sodi med njegova dela nekdanja Jubilejna hranilnica v Slovenski Bistrici, z Maxom Czeikejem pa naj bi sodelovala tudi pri projektiranju bančnega poslopja v Mariboru v Krekovi ulici. V arhivu Friedrigerjevega vnuka Hansa je ohranjenih samo nekaj perspektivnih skic: za dekliško meščansko šolo ob Cankarjevi ulici in za dve trgovski hiši v Gosposki ulici.
Fritz Friedriger je v Mariboru preživel svoja najbolj ustvarjalna leta. Potem ko se je iz Budimpešte preselil v mesto ob Dravi, se je likovno in arhitekturno močno razvil. V začetni fazi je pod vplivom dunajske šole ustvarjal v strogem historističnem slogu, po prelomu stoletja pa je v svoje projekte uvedel elemente secesije. Bil je prvi in skoraj edini arhitekt, ki se je v Mariboru spoprijel s tedaj sodobnim arhitekturnim oblikovanjem – secesijo. K prevzemu novega sloga ga je najverjetneje napeljalo povpraševanje naročnikov in njegovo lastno zanimanje za sočasno arhitekturno dogajanje v Gradcu in na Dunaju. Možen vzrok za Friedrigerjevo srečanje s secesijo pa nekateri strokovnjaki vidijo tudi v mladem Maxu Czeikeju, s katerim sta v kasnejših letih ustanovila skupno gradbeno podjetje. Max Czeike bi namreč lahko že od leta 1902 naprej občasno kot študent delal v Friedrigerjevem ateljeju.
Vpliv novega arhitekturnega sloga, ki ga je moč zaznati tudi v Friedrigerjevi risbi, pa v arhitektovem izrazu ni trajal dolgo, saj je okoli leta 1910 začel uporabljati mansardne strehe in razvil dokaj samosvoj arhitekturni jezik.
V 25 letih bivanja v Mariboru je ustvaril številne markantne zgradbe, med katerimi še posebej izstopata Baroničina hiša, najčistejša ohranjena secesijska stavba v Mariboru, in vila Transilvanija, ki jo je Friedriger le desetletje pred svojim odhodom iz Maribora zgradil zase in za svojo družino.
Ko se je leta 1920 preselil v Gradec, je njegovo delo nadaljeval Wagnerjev učenec in Plečnikov prijatelj Max Czeike, s katerim je uradno sodeloval že vse od leta 1910. Njuno stavbno podjetje Friedriger u. Czeike, Architekten u. Baumeister (Friedriger in Czeike, arhitekta in stavbenika) je tako ostalo aktivno tudi po Friedrigerjevi smrti in bistveno zaznamovalo urbanistično in arhitekturno podobo Maribora vse do začetka II. svetovne vojne.
URBANIST in SKRBNIK STAVBNE DEDIŠČINE
Fritz Friedriger je imel ambicijo iz provincialnega avstroogrskega mesta, kakršen je Maribor bil na prelomu 19. in 20. stoletja, narediti sodobno mesto po vzoru Gradca ali Dunaja.
Kot arhitekt, stavbar in gradbenik se je vse svoje poklicno življenje srečeval z neurejenimi odnosi med zasebniki, ki so želeli graditi, in oblastmi, ki so nadzorovale gradbene posege, ter se zaradi takratnega neživljenjskega štajerskega stavbnega reda zapletal v številne spore z mestnimi oblastmi.
V želji po spremembah je še aktivneje pristopil k urbanizaciji mesta in se od leta 1906 kot mestni svetnik, vodja projekta za sestavo novega stavbnega reda in vodja regulacijskega načrta za takratno Magdalensko predmestje šest let udeleževal številnih razprav, pri čemer pa je le s težavo uveljavljal svoje vizije. V pomoč mu ni bilo niti sodelovanje z uglednim dunajskim arhitektom in urbanistom Eugenom Fassbenderjem, ki je podprl njegovo idejo, da nov mariborski most (današnji Glavni oziroma Stari most) poteka v podaljšek Gosposke ulice in ne mimo Narodnega doma.
Nekoliko manj znano pa je dejstvo, da si je močno prizadeval tudi za ohranitev mariborske stavbne dediščine. Po tem, ko je leta 1910 postal dopisni član dunajske Centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomenike, mu je uspelo preprečiti odstranitev stropa viteške dvorane mariborskega gradu, okrašenega s štukaturo in poslikavami. Ohranjen pa je tudi njegov predlog za preureditev mariborskega gradu za potrebe občine in muzeja, ki pa je bil, vsaj kar se muzeja tiče, delno uresničen šele leta 1938.
